Danes vam predstavljamo nadobudno umetnico, soavtorico razstave Živim v oblakih in dijakinjo 1. letnika Gimnazije Celje – Center (umetniške gimnazije, seveda), Stašo Klovar Rupnik.
Sledko: Kako in kdaj je prišla sploh priložnost za postavitev lastne razstave v galeriji krčme Tam ko učiri? Kakšen so bile priprave in sama organizacija takšnega dogodka?
Staša: Razstavo Živim v oblakih sem delala kot projekt preko Kluba študentov občine Celje, ki mi je omogočil ter pomagal z denarnimi sredstvi in promocijo dogodka, za kar sem jim zelo hvaležna. Razstava je bila najprej zamišljena kot samostojen projekt, a sem se nato odločila, da bi zraven povabila še Amadeja, ker vem, da je dober umetnik in piše odlične pesmi. Naslov razstave prihaja iz vsakdanjega življenja, saj velja prepričanje, da umetniki, med katere se uvrščava tudi midva, živimo v oblakih. Organizirala sva jo praktično sama, seveda pa so nama pri tem pomagali najini prijatelji.
Torej gre za drugačno razstavo kakor pa smo jih vajeni. Razstavljene so namreč pretežno vajine pesmi. Kaj pa si še lahko ogledamo v galeriji krčme Tam ko učeri?
Poleg poezije sva se z Amadejem odločila, da razstaviva tudi nekaj mojih risb in Amadejevih fotografij, ki sva jih skušala povezati z pesmimi. Za poezijo sem se odločila, ker se trenutno bolj aktivno ukvarjam z njo, kot z drugimi vejami umetnosti.
Kako pa bi ocenila samo razstavo? Sta bila z Amadejem zadovoljna?
Sama sem bila z razstavo precej zadovoljna, sicer ni bila izredno obiskana, a sva z Amadejem dobila same dobre odzive. Sodelovanje z njim je bilo super, saj je iznajdljiv in ima vedno polno glavo novih idej.
Amadej je na naši gimnaziji že vsem dobro znan kot zasanjani poet. Kdaj pa si ti odkrila veselje do poezije in jo tudi sama začela pisati? Te pri pesnjenju tako kot starejšega kolega spremljajo predvsem ljubezenske teme?
Poezijo pišem že kakšno leto in pol. Seveda bi se rada kot pesnica izboljšala, zato se trudim pisati čim več ter zbirati ideje in pisati o različnih temah. Čeprav so to res po navadi ljubezenske teme. Najraje pišem o svojih občutjih, trenutno pa se trudim preliti na papir tudi svoj fantazijski svet. Moj večni navdih so oblaki, narava ter človeška nepopolnost in ranljivost.
Meniš, da mladi še kdaj posežejo po poeziji? Kaj pa tebe na tej literarni zvrsti tako privlači?
Poezija se mi zdi premalo cenjena med mladimi, mogoče tudi premalo poznana, saj se mnogim zdi nezanimiva. Osebno mi poezija je in vedno bo zanimiva, saj je način izražanja svojih čustev in deljenje svojih svetov.
Lahko v prihodnosti spet pričakujemo kakšno podobno razstavo ali projekt? Meniš, da imamo mladi pri izvajanju takšnih projektov zadostno pomoč s strani različnih organizacij, občine in šole?
Upam, da bom v prihodnosti spet dobila priložnost za kakšno razstavo, saj bi jo naredila z velikim veseljem. Zdi se mi, da smo pri takšnih neprofitnih stvareh mladi prepuščeni sami sebi, zato imam srečo, da lahko sodelujem s KŠOC.
Staša nam je za konec intervjuja pripravila tudi eno svojih pesmi. Upamo, da bo tudi vas, tako kot je nas, z njo odpeljala v svoj fantazijski svet.
Na obzorju čutim večnost in razdaljo,
ki nas razžira,
iskra rahlega upanja v očeh,
da je za stalno linijo horizonta,
prostor angelskega petja, neodkrit,
neobljuden, brez vsakdanjih grehov,
šibkega človeškega uma.
Nekje za obzorjem še vedno,
brezskrbno in svobodno
letajo angelska bitja ter štejejo ozvezdja,
predajajoči se mehkim koprenastim oblakom.
Rastlinje se spokojno sklanja,
proti bosonogim rajskim prebivalcem,
ko se kopajo v zrcalnem jezeru odsevov
in potiho šepetajo vesoljne skrivnosti.
Tam nekje na obzorju,
se stikajo prelivajoči se odtenki rožnatih oblakov,
z zbledelimi barvami našega sveta.
Tam se skrivajo prestrašena bitja,
za žarki slepeče svetlobe,
vztrajno bežeči pred
vseuničujočo človeško vrsto,
ki občasno zapazi prhutanje
njihovih nebeških peruti.
Če želite videti, kaj je o razstavi povedal Amadej, lahko to preberete tukaj.
Staši in Amadeju želimo v njunem umetniškem ustvarjanju še obilo uspehov, vas pa vabimo na ogled razstave v krčmo Tam ko učiri.
Pingback: Sledko