Špela Konda je zelo dejavna dijakinja GCC. Obiskuje program splošne gimnazije, je vedno nasmejana in sodeluje v mnogih obšolskih dejavnostih. Letošnje šolsko leto je postala tudi nova članica Dijaškega razvojnega tima, v okviru katerega bo lahko sodelovala in pomagala pri še večih projektih.
1. Letos si končala 3. letnik programa splošne gimnazije. Kako doživljaš vstop v 4. letnik, kot tvoj zadnji letnik na srednji šoli, na koncu katerega te čaka matura?
Ne morem verjeti, da sem že pri koncu svojega srednješolskega izobraževanja, saj je spomin na prvi centraški dan še vedno svež. Že sedaj vem, da bo slovo od secesijske lepotice in vseh ostalih težko. Šola me je zares obdarila z odličnimi posamezniki, ki so moje življenje naredili še bolj veselo. Tudi to zadnje leto želim 100% izkoristiti in uživati maksimalno (kljub učenju). Malce sem negotova, kako bomo izvedli letošnje šolsko leto, ki ga bo ponovno zaznamoval koronavirus. Težava je, da moramo poleg učenja redne snovi, ponoviti še vso maturitetno snov, ki se je obravnavala v času epidemije. Čeprav matura velja za strah in trepet vseh srednješolcev, me le ta ne straši, saj menim, da lahko z učenjem, pravilnim »mindsetom« in kančkom sreče uspešno opraviš tudi s tem.
2. Si že kaj razmišljala o študiju, kateri študijski program te zanima?
Vse od sredine prvega letnika vem, da se bo moje izobraževanje nadaljevalo na Univerzi v Ljubljani, smer specialna pedagogika. Že prvi stik v vrtcu s sovrstnico, ki je imela Downov sindrom, mi je skrito nakazoval, da bom kariero razvijala na tem področju.
3. Na Gimnazijo Celje – Center si se vpisala že dobra tri leta nazaj. Se še spomniš, kaj te je na naši šoli tako privlačilo?
Predvsem me je privlačilo sproščeno vzdušje, odprtost in prijaznost dijakov in strokovnih delavcev šole ter pestra izbira obšolskih dejavnosti. Na informativnih dneh sem v trenutku začutila, da bom le na tej šoli lahko učinkovito razvijala sebe in svoje sposobnosti. Lahko rečem, da je GCC upravičila vsa moja pričakovanja.
4. Letošnje #enostavnodrugačno šolsko leto, kot mu na Gimnaziji Celje – Center pravimo, se je zaključilo od doma. Kako si ti doživela delo na daljavo?
Delo na daljavo mi je v primerjavi z rednim poukom zelo ustrezalo. Všeč mi je bilo, da sem si lahko sama organizirala čas za šolo, prosti čas in ostale projekte. Hkrati se tudi nisem pritoževala nad možnostjo daljšega jutranjega spanca. Rekla bi, da sem bila bolj organizirana kot sicer, vendar mi je pogosto zmanjkalo motivacije za šolsko delo. V udobju domačega doma se je mnogokrat našlo privlačnejše delo kot pa učenje. Med karanteno sem začela veliko lastnih projektov (npr. blog), ali pa se pridružila kakšnemu tujemu. Ker sem prostovoljsko aktivna v izobraževalnih ustanovah, ki so bile zaprte, se mi je urnik zelo sprostil. Podjetniška srečanja in ure učne pomoči pri Karitasu pa so potekale preko Zoom konferenc. Vsekakor je bilo delo na daljavo povsem nova in dragocena izkušnja, ki pa je v prihodnosti ne bi zamenjala za šolsko delo v živo. Konec koncev smo ljudje socialna bitja, ki potrebujejo stik z drugimi.
5. V prostem času si zelo dejavna, si del mnogih obšolski dejavnosti na GCC. Kaj pa najraje počneš?
Med šolskim letom sem polno zaposlena na mnogih področjih. Največ časa mi vzameta prostovoljstvo v izobraževalnih ustanovah, organizacijah in društvih ter dobrodelnost (predvsem v decembru). Aktivna sem tudi v šolskem podjetniškem krožku, v Svetu šole ter pišem članke za Sledko. Marca začela pisati svoj blog, sem del mnogih projektov, počitnice pa vsako leto preživljam na taborih Zveze Sonček, kjer sem spremljevalka osebam s posebnimi potrebami. Na kratko – veliko dejavnosti in malo prostega časa. Sicer pa tudi rada berem, se ukvarjam s športom, družim s prijatelji ter se dodatno izobražujem na področjih, ki me zanimajo.
6. Si zavzeta prostovoljka. Kdaj si se začela resneje ukvarjati s prostovoljstvom?
Uradno se je moje prostovoljsko udejstvovanje začelo v 9. razredu osnovne šole, ko sem sošolcem nudila učno pomoč. V prvem letniku sem se pridružila programu Mepi, v sklopu katerega sem pomagala na OŠ Glazija. Od takrat naprej pa se število prostovoljskih ur iz leta v leto veča. Nasmeški, topli objemi in prijazne besede ljudi, ki jim pomagaš, so le še dodatna motivacija za nadaljnje delo.
7. Sodeluješ trenutno v kakšnem projektu?
Da. Trenutno pomagam Anžetu Zaveršniku pri pripravi delavnice na temo osebnostne rasti in uresničevanja ciljev, v pogovoru je pisanje člankov za novi projekt – Akademijo Libertas ter načrtujem tudi nekaj osebnih projektov.
8. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Želim uresničiti nekaj osebnih projektov, uspešno opraviti maturo, narediti izpit za avto in skydiving licenco ter se uspešno osebnostno razvijati. Če bodo razmere v prihodnosti boljše, pa načrtujem tudi prostovoljsko delo v tujini. Vsekakor pa želim biti sprejeta na izbrani študij ter še naprej pomagati čim več ljudem.
9. Je korona virus pozitivno ali negativno vplival na dobrodelni čut pri ljudeh?
V času epidemije se je z velikim številom prostovoljcev v kriznih razmerah pokazalo veliko srce Slovencev. Mnogi so se v trenutku odzvali ter (materialno) pomagali soljudem. Ljudje so izgubili službe ter so bili čez noč prisiljeni spremeniti svoj življenjski slog. Epidemija je pretresla sistem naših vrednot, mnogi so začeli na stvari in ljudi v svojem življenju gledati iz povsem drugega zornega kota. Torej, če odgovorim na vprašanje – virus je pozitivno vplival na človeški dobrodelni čut. Na krut način je ranljive skupine ljudi naredil še ranljivejše, s tem pa je odprl oči in srca mnogih egocentričnih ljudi. Ponudili so roko pomoči in s tem zmanjšali stisko. Vsekakor to ne velja za vse ljudi, saj sta posameznikova dobrodelnost in empatija odvisni od njegovih vrednot, miselnosti in lastne motivacije. Žal pa se tega ne da kupiti, temveč se najde v skritih kotičkih našega srca.
Špeli se zahvaljujemo za odgovore in ji želimo veliko uspeha v prihodnosti!
