Intervju: Sara Hrašar

Sara Hrašar obiskuje 3. letnik Gimnazije Celje – Center. Poznamo jo kot oblikovalko Compatkov za invalidska kolesa. Njen očim je namreč invalid. Ko se je vračal domov, je imel umazana kolesa – ta pa so povzročala umazano stanovanje. Mati, šivilja, je nekega dne naredila prototip copatov. »Ko jih je sešila, sem pomislila, da je to nekaj, kar ljudje dejansko potrebujejo – takrat sva začeli.«

»Ni omejitev koliko si star, pomembno je, da verjameš v uspeh in ne obupaš.« 

Kako si prišla do ideje Compatkov in kako si jo realizirala?
Že pred tem sem imela ogromno drugih idej, ampak se mi nobena ni zdela toliko inovativna, da bi jo poslala na trg. Moj očim je invalid. Vsakodnevno, ko se je vračal domov, je imel umazana kolesa. Ta umazana kolesa pa so tudi nam povzročala umazano stanovanje. Mami je šivilja že 15 let in nekega dne je naredila prototip copatov. Proti temu, kar imamo danes, so bili tisti bolj ubogi (smeh). Ko jih je sešila, sem pomislila, da je to nekaj, kar ljudje dejansko potrebujejo – takrat sva začeli.  Po tem pa je Matija Goljar imel pri nas predavanje in me je nekaj piknilo, da sem si rekla ‘dej, pa to moram probat’. Vpisala sem se na podjetniški krožek in tako se je zgodba nadaljevala. Začeli smo urejati sestanke in iskati partnerje. Do poletnih počitnic pa sem vse skupaj rahlo zaustavila, ker se moram skoncentrirati na šolo.

Koliko časa se že ukvarjaš s tem?
To šolsko leto, ampak očim ima te copatke že 3-4 leta.

Iz kakšnih materialov so izdelani in koliko časa potrebuješ da jih izdelaš?
Iz neoprena, ki je vodo odporen in ne drsi. Je tako debel, da kamenčki, ki se ujamejo v kolesa, ne pridejo čez in ne poribajo podna. Vmes je elastika, zato, da se lažje prilagodi. Po tem pa je še mreža, ki prepričuje, da bi se vse strgalo. Prednost pred mojo konkurenco je to, da lahko stranke dobijo mrežo in navsezadnje tudi neopren v katerikoli barvi.  Za štiri Compatke potrebuješ približno eno uro. Najprej jih je potrebno skrojiti in po tem sešiti skupaj.

Kako se to čisti?
Ko se ti zdi, da so tako umazani, da jih je potrebno umiti,  jih najprej sprhaš, po tem pa jih daš v pralni stroj na 30 stopinj.

Ali si pri izdelavi naletela na kakšne ovire?
Pri sami izdelavi ne. Najprej smo naredili prototip in smo tudi hitro prišli do dobrega modela. Tudi izdelava končnega modela ni bila težka. Najtežje mi je bilo to, da nisem vedela, kako se zadeve lotit. V glavi sem imela kar naenkrat kaos podatkov. Rabila sem mentorja, ki bi mi povedal, kako se s tem spoprijeti. Ta mentor pa je Boštjan Gorenšek.

Od kot pravzaprav ime ‘Compatki’?
En dan sem razlagala moj projekt sošolcem, takrat še nisem imela imena, in sem skoz govorila ‘copati, copati…’. Imam pa enega sošolca iz Zgornje Savinjske in tam govorijo ‘cumpati’ – to se mi je zdelo zelo zanimivo, samo da bi bili moji raje Cumpatki. Na svojem prvem start up vikendu sem šla k enemu gospodu, da bi me poskusil povezati s Švico. Ta pa mi je povedal, da zna biti problem, če bi šla z besedo ‘Cumpatki’  v tujino. Zaradi prevoda besede v tuje jezike, bi bili vsi češ ‘Kaj si zdaj ti rekla?’ (smeh). Tako da so zdaj raje Compatki.

Kaj si se novega naučila v obdobju, ko poskušaš Compatke uveljaviti in jih postaviti na tržišče?
Osebnostno sem se naučila to, da je res vse tisto, kar ti že od malega govorijo – moraš iti korak za korakom. Nikoli ne boš mogel narediti vsega naenkrat. Na podjetniškem krožku sem se naučila, kje začeti in kako po tem iti naprej. To je tisto, kar bi moral vedeti vsak, če bi želel kdaj kar koli narediti. Vsak, ki želi neko zadevo postavit na trg, se najprej vpraša: ‘Kaj moram pravzaprav jaz narediti, da pridem tja?’. Tukaj ti dajo temelje, kako jih boš izkoristil pa je na tebi. Če mi kdo reče, da mi ne bo uspelo, me to zelo razkuri in bom zanalašč dokazala nasprotno!

Sari se za odgovore zahvaljujemo in ji želimo veliko motivacije in uspeha na njeni podjetniški poti! 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja