Prejšni teden sta se naši kandidatki za predsednico Dijaške skupnosti GCC predstavili predsednikom (več lahko preberete tukaj), sedaj pa vam objavljamo še krajši pogovor, ki ga je Sledko pripravil samo za vas!
Nika! V svoji predstavitvi si poudarila, da je ena izmed pomembnih tem o katerih se premalo govori verbalno nasilje, zlasti preko spleta. Kaj bi v zvezi s to zadevo storila?
Nika: Predvsem to, da se začne o tem govoriti na glas, da se začnemo zavedati, kako lahko z enim dejanjem, ki je mogoče bilo prvotno mišljeno kot šala, vsakdanji sarkazem, poškodujemo sočloveka in povzročimo hudo škodo. Potrebno je pojasniti posledice tega dejanja. Zdi se mi, da velikokrat govorimo brez pravih namenov in brez vsakršnega razmisleka o tem, kaj lahko s tem povzročimo.
Obe sta rekli, da aktivno uživata na Centru in bi to radi ohranjali. Zanima nas, kakšne izkušnje sta v teh letih pridobili in kako vama bodo pomagale pri vajinih ciljih?
Ina: Glede na to, kako dobro se počutim na GCC tudi vem, da če bi bila na katerikoli drugi šoli, tega najbrž ne bi občutila. Prijazni ljudje, dobri učitelji pripravljeni na pogovor, številni neverjetni trenutki, ki ti dajo to, da ponosno poveš, da si z GCC. In vse to, kar sem spoznala, doživela, želim omogočiti vsem. Ne morem sicer vplivati na vas in vaše splošno počutje, lahko pa pomagam ustvarjati ugodne pogoje za nas dijake, pa naj bo to načrtovanje ocenjevanj ali kaj drugega, kajti res vsem privoščim, da bi z mano delili dobre izkušnje.
Nika: GCC mi je dala predvsem to, da sem začela o določenih stvareh razmišljati drugače, bolj odprto, da sem postala bolj samozavestna, tudi zaradi tega, ker sem v teh letih ob najlepših preživela tudi najhujše dni in noči. Sošolci in učitelji so mi vedno pokazali, da se lahko zopet dvignem, da je to, da si del skupine, edinstven občutek, prava osnova za dobro učenje, če le dovoliš, da pripadaš. Vsak je lahko del tega, če smo le prijazni in strpni drug do drugega, če si privoščimo uspeh in nismo hinavski.
Nika, rekla si, da bi rada ustvarila še več te pozitivne energije. Kljub temu, da Center že poka po šivih od nje. Kako, s katerimi oz. kakšnimi prijemi?
Nika: Veliko reči bi lahko še storili – glasba med odmori, da je vzdušje še bolj razigrano. Pa glasba v jedilnici, med malico, ko čakamo na prevoze, pišemo naloge, čakamo na pouk … Na športnih dnevih, namesto tega, da je vsak razred zase in se vsi držijo v zaprtih skupinah, bi se lahko ljudje pomešali, vključevali, se igrali igre … Četudi to terja več časa, bi učinek po mojem bil zelo dobre. Ker konec koncev sem tretji letnik, pa vseh svojih sosošolcev še vedno ne poznam. Delujemo lahko npr. na princip MEPI-ja.
Ina, govorila si o OIV-jih. Zdi se mi zanimivo, da si izpostavila to, da ne more vsak priti do tiste dejavnosti, ki jo želi. Kako bi to rešila?
Ina: Kot sem že povedala, poslala bi anketo. Da bi lahko predvsem starejši dijaki povedali katere vsebine jih niso navduševale prejšnja leta, da se izognemo tistim vsem znanim nepravočasnim prijavam, ko pristanete na programu, ki vam ni bil všeč in vam je bila nanj muka hoditi. Sama se spomnim španščine, in ker nisem za jezike, je bila to meni muka. Pri španščini smo se učili samo govoriti in govoriti. Lahko bi bilo mogoče malo manj tega in več spoznavanja značilnosti Španije. Enkrat sem bila na Ruski čajanki, kjer smo res poslušali samo o značilnostih Rusije. Bilo je super, čisto nič stresno. Glede na to, da gre pri izbirnih predmetih za dva dneva v tednu, ko bi vendarle morali doživljati drugačen in poseben pouk. To je tudi čas za spoznavanje, ne pa zgolj za črne misli o tem, kaj bo potem, če se zmotimo ali naredimo kaj napak.
Jaz sem glasbenik in zaradi tega zelo rad hodim na to šolo. Ali imaš kakšen konkreten predlog, kako bi se vseeno pripravil do tega, da ne bi prišel s strahom pred matematiko?
Nika: Dobro vprašanje 🙂 Meni se zdi skoraj normalno, da prideš s strahom pred matematiko v šolo 🙂
Vprašanje je bilo mišljeno bolj v stilu ‘kaj bi ti uvedla kot obšolske dejavnosti’?
Nika: Ti si recimo vključen v dejavnosti, ampak nekdo se mogoče v drugem letniku sprašuje ‘al bi al ne bi’. Moraš vedeti, da se da poskusit in tudi če ti spodleti, ni s tem nič narobe. Na primer: vi glasbeniki ste zaprta skupina pri Šoncu – moraš biti res uspešen ali pa zelo dober in zagnan ter Šoncu težit ‘če lahko če lahko’, da prideš notri. Bi bilo pa res fino, če bi bilo več tega ‘o ti pa kitaro igraš, dej prit mogoče bi ti pa bilo všeč’ – vendar takšne so tako ali tako vse dejavnosti. Tista smetana na vrhu ima po navadi malo bolj ozek krog in po tem novinci ne vedo, kaj storiti. Npr. jaz sem imela to izkušnjo pri Sledku. Ko sem prišla v prvi letnik, mi je bilo grozno. Takrat sta ga vodili Tinkara (moja bivša tutorka) ter Klementina in delovali smo po principu ‘napiši članek’. Po tem pa so ti ga tako skritizirali, da sploh nisi več želel pisat in tu je problem. Če si nekje dober, hočeš tudi od drugih isto. To je v bistvu dobro, ampak moraš znati pa vseeno povedati na nek drug način. Če smo odprti in prijazni ne bo nikomur problem poskusiti nekaj novega in se ne bati trenutka, ko kaj ne uspe, temveč biti ponosen na to, da si sploh poskusil.
Ina, omenila si poglabljanja za tretje letnike. Če to odmislimo in pogledamo samo teste, kako bi to izpeljala? Povedala si že za matematiko, angleščino in slovemščino – kar se mi zdi že dovolj dobra ideja – ampak, če smo vprašali profesorje so nam vedno odgovorili, da zaradi učne snovi to ni mogoče. Ali imaš ti kakšen boljši predlog?
Ina: Vedno, ko pridemo v šolo, začnemo teste določati že prvo uro. Če profesorje prosimo, da najprej določimo matematiko, slovenščino in angleščino, potem pa vse ostalo, bi bil to en možen način. Nam se je že letos in lani zgodilo, da smo imeli angleščino in matematiko v istem tednu in to je cela norija. Lani pa sem ugotovila, da ko si imel poglabljanja sredo in četrtek, so se testi pisali skupaj, ker se snov obdela približno isto. Tako pa bi se določila na primer dva tedna, ko se ne bi pisalo nič drugega z namenom, da se lahko skoncentriramo na priprave na maturo, ki so nam zelo pomembne.
Zdaj bo prišla spet oktobrska norija testov. Kako bi to omilila?
Ina: Na to skoraj ne morem vplivati, lahko pa poskušamo na prej omenjen način. Je pa nekaj tudi res – veliko je tudi odvisno od nas dijakov. Če ne rečemo ‘gospa profesor, mi pa še nismo določili teste za slovenščino, matematiko in angleščino‘, po tem profesorji ne bodo vedeli.
Zakaj pa ravno slovenščina, matematika, angleščina? Na primer našemu razredu ti trije predmeti niso največji problem. Ko se kaka fizika združi z matematiko, je dosti huje.
Ina: Ti trije predmeti so na maturi in se naredi vedno večji obseg snovi. Ne vem, kako to poteka na ostalih programih, bi pa rada slišala mnenje vseh dijakov, da bi v prihodnosti to čim bolj uredili.
Nika, iz tvojega govora je razvidno, da bi rada delala tudi na splošnem počutju in mentalnem zdravju dijakov. Kaj bi naredila na tem področju? Vemo, da je naša svetovalna služba polno zasedena – se da še tukaj storiti?
Nika: Še dve zaposlitvi (smeh). Predvsem to, da ne iščete pomoči samo tam… Da, saj to je njuno osnovno delo in vedno sta nam na voljo, v pisarni, v razredu ali na hodniku. Tudi popoldan bosta ostali eno ali dve uri dlje, zato da nam bosta pomagali. Drugače pa so tu še naši razredniki, gospod ravnatelj, tudi tajnici si vzameta čas, pa hišni heroj Rajko …
Kako bi to povedala dijakom? Ti imaš drugačen odnos z ravnateljem in veš da lahko greš do njega. Ampak, kako boš to dopovedala nekomu iz prvega letnika?
Nika: Večina prvošolcev pove, da se je na GCC vpisala tudi zaradi vzdušja. In gospod ravnatelj je eden izmed glavnih krivcev zanj. A to ni poanta – pomembno je, da imamo probleme – vsak izmed nas ima neko prtljago, ki mu povzroča neugodne misli. Pomembno je, da to ne sme biti tabu tema, da moramo znati povedati in poslušati. Saj na nek način vsi govorimo. Samo takoj, ko rečeš ‘js imam pa težavo, ker že tri tedne nisem dobre volje zaradi tega pa tega’ si pa vsi mislijo okej, tale je bolj zagrnjen, to se bom pa jaz malo odmaknil. Človek je tak že po naravi, eni enostavno pomagajo, drugi ne. Jaz želim le to, da o naših problemih govorimo na glas.
A tudi na tutorje se lahko obrnejo?
Nika: Ja! Tukaj bi jaz uvedla tutorstvo tudi za drugi, tretji in četrti letnik. Da gre četrti letnik v drugi ali tretji letnik in se pogovarjajo ‘kaj je bilo najhuje v tretjem letniku’. Rada bi, da vsak sliši in vsak pridobi to izkušnjo. Tretji letnik se lažje obrne na četrti letnik, kot na primer ‘jaz ne bom matematike naredila, ker mam določen problem’ ali pa ‘starši doma gnjavijo kr mam 3 šute zaporedoma’ – to ni debata za razrednika in učitelja.
Center slovi tudi po veliko obšolskih aktivnosti. Kako bi usklajevali tovrstno aktivnost s poukom in ocenami?
Nika: Poskusi! Če imaš 50 obšolskih dejavnosti, jih pač imaš … Predlagam, da stopnjuješ in si najdeš najprej eno, jo spraviš v sozvočje s poukom, potem pa drugo in tako naprej … Če ti spodleti, pa vedno lahko rečeš ne. Imeti moraš neko mejo, ko rečeš ‘tukaj pa ne bom več’.
Ina: Tudi me z Nonetom smo imele lani vedno vaje med poukom. Meni je status pomagal, da sem lahko bila na koncu leta prav dobra. Ampak kljub vsemu se mi je “zgodil” popravc iz angleščine. Gre predvsem za našo odgovornost, našo presojo. Včasih pač ne gre po pouku iz več razlogov, včasih pa si za nekaj po pouku tudi nočemo vzeti časa. V prvem letniku sem si rekla ‘jaz pa zdaj nič ne bom’. Potem pa sem počasi prešla k dejavnostim in začela delati na drugih stvareh. Kakor si boš poslal, tako boš spal.
Obema kandidatkama se zahvaljujemo in jima želimo veliko sreče, predvsem pa upamo, da bosta izpolnjevali svoje dolžnosti in obljube! 🙂
