Ninna Kozorog je nekdanja dijakinja Gimnazije Celje – Center, sedaj pa specializantka nevrologije, programerka, bodoča doktorica matematike, predsednica društva Humanitarček in še bi lahko naštevali. V lanskem letu je prejela naziv Ona 365, letos pa bomo na njeno pobudo na GCC izvedli tudi dobrodelno akcijo zbiranja osnovnih potrebščin za brezdomce. Ta se je začela 6. 10. in bo trajala do 26. 10. Več si lahko preberete tukaj.
Ob svetovnem dnevu brezdomcev smo z našo nekdanjo dijakinjo naredili tudi intervju. Odgovorila nam je na različna vprašanje glede njene dobrodelnosti, srednješolskih dni in še več.
Sledko: Kakšni so bili vaši dobrodelni začetki? Ste že kot otrok želeli pomagati drugim?
Ninna: Pravzaprav ne vem, od kod oziroma kdaj se je rodila želja pomagati. Najverjetneje je rasla predvsem z zavedanjem, kam vse nas žene kapitalizem in kako močno smo pozabili na posamezne vrednote, ki so bile še pred desetletji nekaj normalnega, sedaj pa so skoraj arhaične. Prvi „pravi“ projekt sega v leto 2007, nato pa se mi zdi, da se je začelo dejansko le še stopnjevati. Je že res, kar pravijo – več bede kot vidiš, bolj se te dotakne. In ko pomagaš enemu, se jih odkrije še deset – (bolj) potrebnih pomoči.
Kaj je tisto, kar vas žene, da pomagate ljudem okrog sebe? Kljub temu, da vam ob službi v UKC Maribor in delu v ambulanti za ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja najbrž ne ostane veliko prostega časa, ste namreč izjemno aktivni.
Težko vprašanje, na katerega nisem nikoli našla odgovora. Najverjetneje preprosto sem, kar sem. In energija, ki zasije iz hvaležnih oči, je nekaj, ob čemer pozabiš na utrujenost.
Ste predsednica društva Humanitarček. S kakšnim namenom je bilo društvo ustanovljeno in kakšni so bili začetki? Se je skozi leta spremenil način delovanja? Kaj je trenutno vaš najpomembnejši projekt?
Društvo Humanitarček je pravzaprav moj „otrok“. Prvi začetki segajo davno pred ustanovitev, formalizirali pa smo ga 2010/11 s preprostim namenom, da pokažemo in dokažemo, da ni potrebno veliko denarja, da lahko nekomu spremeniš dan, dva, mesec. Pravzaprav cel njegov svet. Društvo je bilo ustanovljno kot odgovor, 
kritika na vsa društva, v katerih se peterica ustanooviteljev ni (z)našla. Čez leta so rasli Projekti, še vedno bijemo bitko/e s papirologijo, a se poskušamo ne oddaljiti od naše osnovne ideje, in sicer, da je dovolj že entuziazem, da lahko vsakdo pomaga. Da nekomu en par rokavic pozimi pomembno spremeni dan. Naša cilja skupina so in ostajajo brezdomci in socialno ogroženi starostniki, s čimer so povezani tudi naši projekti čez vse leto. V oktobru je največji zagotovo ob dnevu brezdomcev, letos pod naslovom „Lahko se zgodi tudi tebi“. Še posebej ponosni smo tudi na decembrsko vsakoletno akcijo 30 dni za 30 srčnih dejanj, kjer poskušamo vsak dan apelirato k enemu srčnemu, nesebičnemu dejanju, ki ga lahko izvede čisto vsak, kjerkoli – ter na ta bačin spomniti in opomniti na človečnost ter dodati oz. vrniti pravo čarobnost, bližino decembrskih dni. Ne moremo pa tudi mimo Skupaj Z in Za multiplo sklerozo v maju, bookcrossing itd.
Ob branju enega od prispevkov na internetu, v katerem je omenjeno društvo Humanitarček, smo naleteli na ogromno komentarjev polnih očitkov, da so dobrodelne organizacije same sebi namen in da večina zbranih sredstev nikoli ne prispe do pravega mesta. Kaj pa vi menite o tem?
Zaenkrat je to opazka, ki je dejansko ne dovolimo prilepiti našemu društvu. Ne zbiramo denarja – sami zase pravimo, da zbiramo nogavice, rokoavice, zobne ščetke. Da dejansko zbiramo nekaj, kar bi nekdo zavrgel, a bi drugemu pomagalo. Apeliramo na malenkosti. In verjamemo v dobro. Opazke, ki pa se držijo dobrodelnosti, pa so „maslo“ nepoštenih, neiskrenih ljudi, ki se v lastni sebičnosti niso zavedali, kako nepopravljivo škodo bodo naredili vsem, ki pa dejansko opravljajo/mo dvoje delo po statutu.
Menite, da smo Slovenci dobrodelen narod?
Odvisno kdaj. Decembra jih je 80%, februarja pa ta stevilka strmo pade. Dejstvo je, da smo ‘bolusno’ dobrodelni. Predvsem pa je vedno več dobrodelnosti kot oblike samopromocije.
Kako se je začel projekt zbiranja osnovnih potrebščin za brezdomce ob svetovnem dnevu brezdomcev (10. 10.)?
Brezdomci so nasa ‘skupina’. Z delom cez leta smo spoznali,kaj potrebujejo. In na nek nacin poskusamo vsako leto (tudi z zbiranjem) opozoriti na njih. L$etos smo se posebej veseli, da nam je mednarodni kreator Mitja Bokun izdelal simbolne broske.
Kaj vam pomeni nazivi Ona 365, ki ste ga prejeli lani?
Uh. Najprej je bilo veliko presenečenje, ki se je nato spremenilo v kup obveznosti. Dobra stvar je, da je s tem naš ‘humi’ dobil svoje mesto v slovenskem prostoru, slaba stran pa so seveda vsa (nova) polena, ki se rodijo iz zavisti, majhnosti soljudi. Osebno pa je predvsem priznanje, da gremo po pravi poti.
Kateri so vaši trenutni cilji?
Končanje specializacije, do katere me loči se leto in pol.
Pa da se malo usmerimo še na vašo študijsko pot. Ste nekdanja dijakinja Gimnazije Celje – Center. Kako so srednješolska leta vplivala na vas? Kaj je bila najpomembnejša stvar, ki ste se jo naučili na GCC? Zakaj ste sploh izbrali GCC?
GCC sem izbrala, ker mi je bila že na informativnem dnevu všeč. Na dijaška leta imam dejansko same dobre spomine – tu se mi je privzgojila ljubezen do materinščine, se rodila moja ‘matematična’ radovednost, predvsem pa se začela vsa moja pot. Znanje, ki sem ga pridobila, se je šele čez leta izkazalo kot tehtno, koristno in dobro ‘utrjeno’. In še vedno s ponosom povem, da sem in bom ‘večna’ GCC-jevka.
Je odločitev za študij medicine izvirala iz vaše želje po pomoči drugim? Kako to, da ste se odločili tudi za študij računalništva in informatike in pa zdaj tudi za opravljanje doktorata iz matematike?
Medicina je bila v meni, kot tleča zelja. Predvsem zaradi vseh neslutenih možnosti razvoja. Kot protiutež sem nato izbrala še vzporedni študij programiranja. Vedno sem se hecala, da na ta način krepim obe polovici možganov. Medicina je nepredvidljiva, ravno zato lepa. Programski jeziki pa so vendarle nekaj, kar sledi zakonitostim. In matematika je le nadaljevanje tega.
Je kaj, kar vas pri delu v bolnišnici vedno znova preseneča ali morda navdušuje?
Morda bi začela, kaj me preseneča v negativnem smislu, me žalosti. Dejstvo, da smo pozabili, da so tudi zdravniki samo ljudje, nestrpnost bolnikov, pomanjkanje komunikacijskih veščin. Kaj me navdušuje? Ker sem izbrala nevrologijo, ki je precej specifična veda, je vsak dan zase vzrok za inspiracijo.
Je v vašem življenju kaj, kar obžalujete? Kaj pa je tisto, kar najbolj cenite in na kar ste najbolj ponosni?
Ničesar ne obžalujem. No, morda le to, da mi še ni uspelo skočiti s padalom iz helikopterja oz letala. Pa še za to je bilo krivo vreme. Ponosna pa sem dejansko na vsak dan, ki ga uspem preziveti skladno s svojimi tatuji, tj. dream, hope, trust, belive.
Vam kdaj zmanjka motivacije za delo? Kako jo spet najdete?
Uh, ponedeljki so že dnevi, ko je motivacija še v preteklem vikendu. A je pomanjkanje hipno. Rada hodim po poti, ki sem jo izbrala in to je to. 🙂 Če pa je morala na psu, pa ACDC pomaga.
V enem od vaših intervjujev smo zasledili, da ste oboževalka kave. Glede na to, da smo tudi vsi „Centraši“ strastni pivci kave, nas zanima, katero kavo najraje pijete?
Latte machiato brez sladkorja s cimetom. V dežurstvih pa mi je življenje v resnici rešil Barcaffe, ki je ‘izumil’ instant turško kavo 🙂
Imate kot nekdanja dijakinja Gimnazije Celje – Center, specializantka nevrologije, programerka, Onina ženska leta, humanitarka in še bi lahko naštevali, kakšen nasvet za dijake? Kako prebroditi srednješolska leta in študij ter kako uspeti v življenju? Imate morda kakšno vodilo, po katerem se ravnate?
Uh, pravijo, da si star, ko te začnejo spraševati za nasvete mlajši generaciji :). No, vodilo? Jaz poskušam vsak dan narediti eno dobro stvar, eno novo stvar (pa četudi je to nekaj banalnega, npr. novi okus kave na avtomatu), nekaj povsem zase. Predvsem pa se poskušam učiti – od drugih, od življenja. In nič ne ustavi moje radovednosti.
Zato morda nasvet – vsako znanje v življenju pride prav, le čas mora biti pravi. In če nekaj počnemo s srcem in strastjo – bo uspelo. Prej ali slej.
Hvala vam za odgovore. Želimo vam veliko uspehov, tako na vaši poklici kot tudi dobrodelni poti.
Pingback: Svetovni dan brezdomcev | Sledko