Z lanskim šolskim letom je Gimnazijo Celje – Center zapustilo kar nekaj izjemnih dijakov, ki s svojimi rezultati tako na šolskem področju, kot tudi izven šolskega poslopja, odstopajo od povprečja. Ena takšnih je tudi Nika Markovič, bivša dijakinja GCC z uspešno zaključeno maturo programa predšolska vzgoja, v “prostem času” pa ena najuspešnejših mladih slovenskih odbojkaric, ki je s svojo ekipo nizala uspeh za uspehom. Svojo pot bo nadaljevala v Ameriki, natančneje Pittsburgu, kjer bo študij uspešno združila s svojo strastjo, odbojko. Čeprav je sredi priprav na tekmovalno sezono in študija, nam je z veseljem odgovorila na spodnja vprašanja.
Kako se počutiš zdaj, ko si končala s srednjo šolo?
Počutje je super. Vesela sem, da sem uspešno opravila srednjo šolo in maturo, pridobila željeno izobrazbo in preživela neverjetna 4 leta na Gimnaziji Celje-Center.
Skozi 4 leta srednje šole, si svoje sošolce vseskozi navduševala s svojimi odbojkarskimi uspehi, tako na državni kot tudi na mednarodni ravni. Zakaj pa si pravzaprav začela trenirati odbojko?
Haha, res je, sošolci so kar ´trpeli´ ob skoraj vsakodnevnem poslušanju o odbojki, vendar mislim, da so z veseljem prisluhnili mojim dogodivščinam in me vedno podpirali. Za to sem jim zelo hvaležna! Odbojko sem začela trenirati v 3. razredu osnovne šole. Zanjo me je navdušila mama, ki je prav tako bila strastna odbojkarica. Prav tako pa prihajam iz majhnega kraja, Braslovče, kjer prevladuje odbojka in zato je bila želja po odbojki še toliko večja.
Kaj pa ti pomeni zdaj, po več letih vsakodnevnih treningov in odrekanj?
Odbojka mi iz dneva v dan pomeni več. V tem športu neizmerno uživam, pomaga mi pozabiti na vse težave. Res, da sem se zaradi nje odrekla mnogim stvarem, med drugimi tudi uživanju in sproščanju med poletjem, a tega ne bi spremenila za nič. če pogledam nazaj, sem ob enem zelo vesela in hvaležna, da sem se nekaterim stvarem odrekla, saj sem z vsakodnevnimi treningi in trdim delom napredovala tako psihično kot fizično in izpolnila enega izmed ciljev v svojem življenju, to je igrati ter študirati na eni izmed ameriških univerz.
Kako zgleda oz. je do zdaj izgledal tvoj trenažni proces?
Lahko bi rekla, da je telovadnica moj drugi dom. V svojem domačem klubu, kjer sem igrala od malega, smo pred sezono imeli priprave, ki so vključevale treninge 2x na dan, med sezono smo imeli vsakodnevne treninge, ki so trajali od 2-3 ure, med vikendi, vključno z nedeljo in občasno med tednom pa smo ponavadi imele tekme. Kadar pa smo imele priprave na mednarodna tekmovanja s slovensko reprezentanco, smo imele intenzivne vsakodnevne treninge 2x na dan, ter proste vikende za regeneracijo in se tako pripravljale vsaj en mesec ali več.
Kaj je tvoja največja motivacija za treniranje in za vse kar šport prinese s sabo?
Moja največja motivacija je verjetno to, da sem za ves svoj trud in trdo delo nagrajena in da vem, da delam nekaj dobrega za svoje telo in da mi to ne prinaša bremena.
Si kdaj želela tudi obupati in opustiti odbojko?
Seveda sem v vseh teh letih imela tudi slabe dneve, ko sem želela obupati nad vsem, vendar me je strast in želja po napredovanju v tem športu premagala. Odbojka je ekipni šport in v ekipi je ponavadi najmanj 14 igralk, kar pomeni vsaj 14 različnih temperamentov in velikokrat se je zgodilo, da je v ekipi prišlo do nesporazumov in konfliktov, kar pa je bil tudi najpogostejši razlog, zakaj sem včasih želela obupati.
Kateri so zate trije najpomembnejši dogodki v tvoji športni karieri?
Največji uspeh zame je definitivno 2. mesto na Evropskem mladinskem tekmovanju lansko leto, saj smo z ekipo dosegle zgodovinski dosežek za slovensko odbojko. Takoj za njim je 1. mesto na olimpijskih igrah mladih na Nizozemskem leta 2013, ter seveda prihod v Ameriko.
S študijem boš nadaljevala v Ameriki. Kaj te je pripeljalo do te odločitve?
Že pred začetkom srednje šole, sem približno vedela, kako želim nadaljevati šolanje. Zavedala sem se, da bo vedno težko uskladiti šolo z odbojko, zato sem že zgodaj začela razmišljati o vseh možnostih in pogojih. Izvedela sem, da imaš v Ameriki možnost igranja in študiranja ob enem in to mi je takoj vzbudilo zanimanje. Vse od takrat, je ta zelja zgolj naraščala in ko sem v 2. letniku srednje šole začela dobivati veliko ponudb z različnih univerz v Ameriki, sem vedela, da je to naslednje, kar želim izkusiti.
Zakaj ravno univerza v Pittsburgu? Si že obiskala kampus?
Univerza v Pittsburgu pravzaprav ni bila moja prva odločitev. Skoraj leto in pol sem imela dogovor z Univerzo v San Franciscu, obiskala kampus, vendar je tik pred zaključkom šolskega leta prišlo do sprememb v strokovnem štabu in ekipi, kar pa me je odvrnilo do tamkajšnjega šolanja. Trener v San Franciscu pomagal pri iskanju nove univerze in tako sem posledično prejela klic od Univerze v Pittsburghu. Univerza me je takoj pritegnila, saj imajo tako odlične študijske programe kot tudi ekipo.
Kako je potekal sam proces prijave in vpisa na univerzo?
Sam proces prijave na univerzo je bil kar zahteven in dolgotrajen. Sprva sem morala opraviti dva angleška izpita imenovana SAT in TOEFL, kjer so preverili znanje angleščine v poslušanju, branju, govorjenju, pisanju in matematiki. Prevesti sem morala vsa spričevala srednje šole v angleščino, jih poslati na univerzo, se prijaviti na univerzo, opraviti veliko pogovorov s svetovalci univerze itd. Bilo je zelo naporno, saj sem se morala istočasno pripravljati na izpite za študij v Ameriki kot tudi na maturo. Vendar se je brez dvoma vse to izplačalo.
Kdaj si odpotovala v Ameriko?
V Ameriko sem odpotovala 7. avgusta, saj se je začela klubska priprava na novo sezono. S šolanjem pa sem začela 29. avgusta.
Kaj boš študirala in kako se bo tvoj študij v ZDA razlikoval od študija v Sloveniji?
V Ameriki se sistem šolanja razlikuje od slovenskega, kar me je tudi toliko bolj pritegnilo zanimanje. Vsaka ekipa ima svojega asistenta, svetovalca, ki pomaga igralkam sestaviti in urediti urnik predavanj, da se ne bodo pokrivala z dvoranskimi treningi. Tako skrbijo, da igralke ne zamujajo ali izpuščajo treningov zaradi obveznosti na univerzi. Prav tako vsak profesor posveti pozornost študentom, se posebej športnikom, ki jim omogoča, da si univerzitetne obveznosti prilagodijo. Študirala bom pre-education, kar pomeni, da bom nadaljevala smer, ki sem jo uspešno zaključila na srednji soli.
Česa se najbolj veseliš in česa te je najbolj strah?
Najbolj sem se veselila predvsem menjave okolja, novih ljudi, predvsem pa začetka nekega novega samostojnega življenja, ki ga do sedaj nisem bila vajena. Strah pa je prevladal predvsem pred prihodom, kako sem bom uspela prilagoditi na vse spremembe, kako se bom vključila v novo okolje, ekipo, saj nisem poznala nikogar. Vendar mislim, da je ta strah izginil že po dveh dneh bivanja, saj imam ob sebi neverjetne soigralke, ki mi pomagajo na vsakem koraku in so me odlično sprejele medse.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost, tako kratkoročni kot tudi dolgoročni?
Prvi kratkoročni cilj je, seveda, da uspešno zaključim 4 leta šolanja v Pittsburghu in napredujem v odbojki. Po vsem tem pa želim začeti s profesionalno poklicno odbojko in raziskovati tujino.
Kot maturantka, ki je uspešno zaključila srednjo šolo, in izvrstna odbojkarica, katere ime bomo zagotovo še slišali, kaj bi svetovala našim bralcem? Nam lahko morda zaupaš svoj moto, če ga imaš.
Svetujem jim, da naj vztrajajo ter sledijo svojim sanjam in ciljem, ki jih imajo. Naj nikoli ne obupajo, tudi če kdaj naletijo na oviro, je ta ovira vedno premagljiva. Mislim, da je eden izmed najpogostejših motov, ki se me je nekako prijel: “Delam na sebi, za sebe, sama!” Na tem mestu bi se še enkrat rada zahvalila ravnatelju, profesorju Gregorju Deleji, in vsem profesorjem, ki so mi skozi vsa 4 leta neizmerno pomagali in se prilagajali vsem mojim zahtevam, ki jih je ljubezen do mojega športa prinesla.
Hvala in vso srečo!
Niki želimo veliko uspehov na športnem in študijskem področju in verjamemo, da nas bo še naprej navduševala z odličnimi športnimi rezultati.