Pred kratkim je po zvočniku GCC zadonela novica, da se je četrtošolec Miha Čačič uvrstil v ekipo slovenskih dijakov, ki se bo konec marca udeležila Mednarodnega turinirja mladih fizikov v Avstriji. Ob tem izjemnem dosežku mu ekipa Sledka iskreno čestita. Želeli pa smo tudi izvedeti več o samem tekmovanju in seveda tudi o njem, zato smo mu zastavili nekaj vprašanj.
Sledko: Najprej bi te prosila, da vsem nam laikom na področju fizike pojasniš, kaj sploh predstavlja Mednarodni turnir mladih fizikov in kako sta potekala prijava ter izbor.
Miha: Vsako leto je razpisanih sedemnajst odprtih problemov, na katere nihče nima dokončnih odgovorov. V prvem krogu si izbereš enega, narediš in izboljšuješ poskuse, raziščeš pojav in napišeš poročilo. Če poročilo doseže neke objektivnim standarde, si sprejet v skupino za mednarodno tekmovanje. Potem se skupaj s skupino petih članov dogovorite, katera dva problema mora še vsak naredit, da se jih pokrije čimveč. Na te probleme ni potrebno pisati poročil, le narediti powerpointe, ki se jih kasneje predstavi na mednarodnem tekmovanju v angleščini.
S: Kako si navdušen nad samim krajem, torej Avstrijo? Če bi lahko izbiral, kje bi si želel, da bi organizirali takšen turnir?
M: Niti ne kaj preveč. Ne maram se dolgo voziti. Če bi lahko izbiral, bi izbral Laško.
S: Kakšni se ti zdijo preostali dijaki v ekipi? So le sotekmovalci ali misliš, da boste postali dobri prijatelji?
M: Nismo se še dobro spoznali. A na prvi vtis se mi zdi, da so totalni fizikalni freeki. Kar je čudovito. Mislim, da se bomo dobro razumeli.
S: Kdaj si se pravzaprav prvič srečal s fiziko in kakšno vlogo ima ta znanstvena veda v tvojem življenju?
M: V osnovni šoli, a takrat je niti nisem dobro razumel, niti me ni zanimala. Celo znanstvena fantastika mi ni bila preveč všeč. Raje sem imel fantazijo (gospodar prstanov). Prvo večje srečanje sem imel v 1. letniku, ko sem moj prvi test pri profesorju Maduniću pisal totalni šus.
Situacija se je kasneje popravila, ko sem neke noči na sprehodu »odkril«, kako fascinantna je gravitacija. Od takrat naprej na naravne pojave ne gledam več kot na nekaj samoumevnega, ampak jih želim globje razumeti. A več kot o njih veš, še več je tudi neznanega
S: Kot dijak četrtega letnika verjetno že razmišljaš o študiju. Nam lahko zaupaš, katera fakulteta bo pridobila izjemnega fizika?
Fakulteta za matematiko in fiziko v Ljubljani, seveda.
S: Nam lahko poveš kako poteka dan mladega fizika, ki se intenzivno pripravlja na mednarodni turnir? Imaš še sploh kaj časa za aktivnosti poleg fizike?
M: Idealni dan: vstanem se ob 3:45, meditiram, spijem kavo, treniram memoriado in do šestih ali sedmih vadim matematiko ali fiziko. Ko pridem iz šole počivam do štirih. Od štirih do petih hitro opravim vse minimalno nujne stvari pri ostalih predmetih in nato grem raziskovat moje naloge. Ob osmih zvečer že spim.
Verjamem, da se mi bo teden ali dva pred tekmovanjem urnik spremenil približno takole; spanje – 8 ur , fizika – 12 ur.
S: Kako bi se opisal s tremi besedami?
M: Trmast, potrpežljiv, radoveden.
S: So bili znanci in prijatelji navdušeni nad tvojim dosežkom? Dobiš kakšno prošnjo več za pomoč pri fiziki?
M: Vsi so bili izjemno navdušeni. Celo veliko bolj kot jaz sam, zaradi česa mi je bilo rahlo neprijetno.
Moja sestra že dobro ve, da če me prosi za pomoč, bo morala zapravit celo popoldne za učenje fizike. Raje me ne vpraša več.
S: Kaj si želiš pridobiti med samimi pripravami in na turniju?
M: Želim izboljšati moj način fizikalnega raziskovanja in hkrati poglobiti svoje znanje o vsespošini fiziki.
S: Imaš kakšen poseben strah?
M: Ne ;).
Mihi se zahvaljujemo za njegovo odgovore in mu želimo veliko uspehov na tekmovanju, kot tudi v nadaljni karieri, za katero ne dvomimo, da bo izjemno uspešna.
