Martin Artnak in Filip Cmok sta nadobudna gcc-jevca, ki delita ljubezen do atletike. Filip obiskuje 2. letnik splošne gimnazije, Martin pa je letošnji fazan splošne gimnazije. Atletiko trenirata že od malih nog, pred kratkim pa sta osvojila odlični uvrstitvi na Ljubljanskem maratonu. V spodnjem intervjuju boste tako med drugim izvedeli, kdo ju je navdušil za atletiko, kako se pripravljata na tekmovanja, njune največje uspehe do sedaj, kaj si želita v prihodnosti…
Opišita se s tremi besedami.
MARTIN: Vztrajen, preprost in zabaven.
FILIP: Iskren, vedoželjen in zanesljiv.
Kdo vaju je navdušil za atletiko?
MARTIN: Moj oče je trener atletike, tako se že od malih nog gibam v teh krogih, z njim sem hodil po tekmovanjih in gledal druge atlete. Torej predvsem zaradi očeta, ki pa je tudi eden izmed ustanoviteljev AK Šentjur, kjer oba s Filipom trenirava.
FILIP: Tudi mene je navdušil oče, ker je v preteklosti sam treniral, je pa tudi eden izmed ustanoviteljev AK Šentjur. Na začetku, ko me je oče vpisal, se sploh nisem navdušil, trdil sem, da bom do srednje šole nehal trenirati, šele v 7. ali 8. razredu, pa mi je postalo všeč.
Katere športe sta še trenirala?
MARTIN: Jaz obožujem vse športe, vmes sem vzporedno treniral tudi košarko in rokomet, ampak ne preveč resno.
FILIP: Vzporedno z atletiko sem treniral tenis in rokomet, nekaj časa pa sem se ukvarjal tudi s plesom v parih.
Kolikokrat na teden imata trening? Kaj počneta ob “prostih” dnevih?
MARTIN: Odvisno od zdravja in pripravljenosti, ampak v povprečju 6x na teden. Ob prostih dnevih posvetim več časa delu za šolo, igram košarko ali video igre, kuham, berem, poskrbim pa tudi za regeneracijo mišic z lahkim tekom.
FILIP: 6x na teden. Ob prostih dnevih si vzamem več časa za šolo, berem, gledam film ali serijo. Občasno pa opravim tek v gozdu.
Kaj pa pred tekmovanji, predvidevam, da so takrat treningi pogostejši in intenzivnejši – drži? Kako se psihično pripravita?
FILIP: Treningi pred tekmovanji običajno niso pogostejši ali intenzivnejši, spremeni se le zaporedje treningov, intenzivnost pa je drugačna, ko ni glavne sezone tekem (sezone delimo na dvoransko – začetek leta, kros oz. cestni teki – pomladi in zunanjo sezono – poleti), ko pa je sezona se delajo tudi distance oz. ostali treningi za hitrost. Pred tekmovanji poskušam čim manj misliti na samo tekmo, da se ne spravljam v nepotreben stres, če pa že razmišljam, razmišljam pozitivno oz. si vizualiziram potek tekme.
MARTIN: Ko ni sezone (pozimi) se delajo treningi z manjšo intenzivnostjo ampak z večjo razdaljo in trajnostjo, med obdobjem tekmovanj pa se delajo treningi z večjo intenzivnostjo oz. distance, ki so v manjši razdalji, vedno pa velja, da se teden pred tekmo izpustijo treningi, da se telo regenerira.
Pred tekmo mi je lažje, če se zavedam, da sem dobro pripravljen, nimam pa posebnih priprav.
Ko čakata na štartni poziciji, o čem razmišljata?
FILIP: Misli so osredotočene na tekmo, “občutek imaš, da boš umrl”, stres pa se sprosti ob poku pištole, definitivno pa je prisoten strah, ker se moraš na začetku tekme izboriti za dobra mesta, kar je lahko v primeru slabega mesta dodaten stres, običajno pa si naredim plan, koga bom držal, na kakšni poziciji bom ipd. Trudim se tudi, da preusmerim pozornost od tega, kako je naporno, da si rečem “trepalnice me ne bolijo”.
MARTIN: Na določenih tekmah (Ljubljanskem maratonu, šolskih krosih) moraš biti na začetku 40 min prej, da se boriš za mesto, zato večinoma razmišljam o tem.
Kaj pa ko prečkata cilj, kakši občutki vaju navdajajo?
FILIP: Vse je odvisno od poteka tekme, če menim, da bi lahko kaj naredil boljše, se s tem takoj po koncu obremenjujem, načeloma pa sem samo srečen, da je konec.
MARTIN: Pravo “odrešenje” je, ko prideš na cilj, če je bilo dobro, sem seveda srečen, če pa ne dosežeš tega, kar si si zadal, je lahko zelo stresno.
Vajin največji dosežek?
FILIP: Dosežek, na katerega sem najbolj ponosen za letos je ta, da sem se uvrstil v reprezentanco in sem tudi na reprezentančni tekmi tekmoval. Na osebni ravni pa sem najbolj ponosen na tekmo na ekipnem prvenstvu na 1500 metrov, kjer sem dosegel 3. mesto in “res dal vse od sebe”.
MARTIN: Vsako leto je težje, saj konkurenca iz leta v leto bolj napreduje, največji dosežek pa se mi zdi zmaga 2x zapored na ljubljanskem maratonu, kjer sem predvsem taktično dobro napadel.
Kaj pa prihodnost, se želita s tem profesionalno ukvarjati, cilji?
FILIP: Meni je cilj, da bi se lahko vpisal na želeno fakulteto (zanima me biologija, psihologija, medicina ali arhitektura) in mi je izobrazba glavni cilj, želim pa se z atletiko še vedno vzporedno ukvarjati, sem pa še precej na začetku svoje kariere in imam čas za premislek.
MARTIN: Tudi meni je cilj nadaljna izobrazba, po vsej verjetnosti vpis na športno fakulteto, sem pa se že odločil, da dokler bom treniral, bom treniral dosti resno, kam pa me bo pot zanesla, bomo videli.
Za zaključek, pa nam povejta, kdo so vajni vzorniki?
MARTIN: Meni je vzornik Jakob Ingebrigtsen, ki je seveda vrhunski atlet, hkrati pa smo zaradi serije, ki je omogočala vpogled v njegovo zasebno življenje in njegovo družino, lahko doživeli vrhunskega športnika na osebni ravni. Od Slovencev pa me navdušuje Primož Roglič.
FILIP: Tudi mene navdušuje Jakob Ingerbrigsten oz. družina Ingerbrigsten, ker so vsi izjemno dobri pri teku na srednje in dolge proge. Na splošno pa me najbolj navdihuje Shelly-Ann Fraser-Pryce, ker se v njeni športni karieri res pokaže njena vztrajnost in odločnost, ker je med starejšimi atletinjami, ampak je še vedno med najboljšimi na 100 in 200 metrov.
Filipu in Martinu se zahvaljujemo za njuno pripravljenost, čas in bogate odgovore. Tudi v prihodnje jima želimo še mnogo uspehov in sreče na nadaljni poti!
Ula
