Lana je dijakinja predšolske vzgoje, ki obiskuje 1. A razred. Je odlična košarkarica, vedno nasmejana in pozitivna punca, ki je na Gimnazijo Celje – Center prišla iz Postojne. Košarkarski klub Celje jo je namreč povabil, da bi postala njihova članica ekipe.
Kako je potekala odločitev za našo šolo?
Že od zmerja sem vedela, da želim oditi na predšolsko vzgojo, ker sem že sama takšen otrok. Kako pa sem prišla na GCC je pa druga zgodba. V 9. razredu so me povabili, da pridem igrat za celjski klub in kar nisem prenehala razmišljati o tem – kako bo tukaj, s kom bom tukaj živela … Enostavno sem šla in moja pričakovanja so se definitivno izpolnila.
Kako so tvojo odločitev sprejeli starši?
Starši so bili res veseli, ker smo zelo športna družina. Imam dva brata in sestro, ki so tudi zaradi športa zapustili dom. Starši mi zaupajo in vedo, da mi bo dobro, tako v šoli kot tudi v klubu in stanovanju. Pravzaprav so bili nad to odločitvijo precej veseli in ponosni.
Kdaj si začela s košarko?
Trenirati sem začela pri 11 letih. Na začetku sploh nisem marala košarke, saj sem prej trenirala odbojko in golf. Ker pa v Postojni ni bilo niti košarkarskega kluba niti golf kluba, sem rekla, da probati ni greh in puskusiti s košarko. Glede na to, da oba brata in oče igrata košarko, je tudi meni vse bolj prirastla k srcu.
Bi nam zaupala, na kateri dosežek si najbolj ponosna?
Za največji dosežek na področju košarke lahko jamčim prihod v celjski klub. Lahko se pa tudi pohvalim, da sem bila na Slovenia Ball-u U14.
Če pa govorim na splošno, me je zelo navdušil golf in sem res ponosna, da sem bila državna prvakinja leta 2013. Golf sem trenirala samo 2 leti in sem na prvi pogled na druge tekmovalce, ki so bili zelo opremljeni, mislila, da mi ne bo uspelo. Očitno sem imela veliko sreče!
Verjetno precej pogrešaš dom. Kaj najbolj pogrešaš?
Najbolj pogrešam toplino doma, strašev. Ko prideš domov iz šole in te na mizi že čaka kosilo, starši, ki te pozdravijo in povprašajo, kakšen je bil tvoj dan … Stvari, ki sem jih prej jemala za samoumevno narejene (pranje perila, kuhanje kosila …), so mi zdaj postale obveza. Je pa družina res tisto, kar najbolj pogrešam. Saj se slišimo preko telefona, a žal ni isto. Včasih mi kar močno manjka kakšen topel objem staršev. Vidimo se na vsaka dva, tri tedne po en dan, večinoma za vikend. Imam veliko tekem in treningov, zato so ti dnevi, ko se vidimo, zame zelo posebni in mi pomenijo ogromno. Pravzaprav je to nekakšen oddih.
Omenila si, da stanuješ v stanovanju in ne v dijaškem domu. Kako to?
Ko smo se s trenerjem pogovarjali o možnostih, nam je predlagal stanovanje, ker imam tako svojo sobo, svojo kuhinjo … V stanovanju nas je 6. Sostanovalke so prav tako članice kluba, dve sta starejši, da pazijo na nas, mlajše. Tudi meni se zdi bolje. Tako lahko v Celju ostanem še za vikend, ko imamo tekmo. Prav tako pa ima klub večji nadzor nad nami.
Kakšni so tvoji cilji v življenju, tako kratkoročni kot tudi dolgoročni?
Imam kar visoke cilje. Kar se tiče bližnje prihodnosti, želim čim bolj pomagati ekipi, napredovati in vzdrževati ekipni duh. Eden izmed ciljev je tudi vstop v člansko ekipo, vsekakor pa vem, da je za to potrebno veliko trdega dela, a sem nanj pripravljena. Dolgoročni cilja pa je igranje v tujini in evroligi, ampak to je še daleč. 🙂
S čim se ukvarjaš v prostem času?
Prostega časa pravzaprav nimam tako zelo veliko. Če mi ostane kakšna ura ali dve, v večini primerov, pokličem svoja starša in imamo daljši pogovor. Drugače pa tudi rada zaigram na klavir, kakšnega Beethovna (smeh).
Lani se za njen čas in odgovore lepo zahvaljujemo, hkrati pa ji želimo veliko uresničenih sanj, dobre volje in motivacije za nadaljnje uspehe!
