»Veseliti se življenja vsak dan.«
V današnjem intervjuju se bomo pogovarjali z vedno nasmejanim, pozitivnim in ambicioznim Mozirjanom, Jonom Kanjirjem iz 2. a – razreda. Je nepogrešljiv vodič informativnih dni, ki zelo rad poklepeta prav z vsakim. Jon je ljubitelj kokoši, TED talkov, podjetništva ter aktivnosti v naravi.
1. Intervjuja ne moremo začeti brez omembe aktualnih tematik – epidemije in šole na daljavo. Kako si se spopadel s šolo na daljavo in kako izkoriščaš »prosti čas« med štirimi stenami?
Šolanje na daljavo mi ustreza, ker imam več časa za hobije in obšolske dejavnosti. Najbolj mi je všeč, da si lahko čas razporejam sam, saj sem tako bolj fleksibilen za ostale stvari. Mnenja sem, da bi lahko šolski sistem s to obliko izobraževanja, nadgradili. Za sam šolski sistem je epidemija dobra popotnica, saj se lahko iz nje veliko naučimo. Predvsem smo vsi pridobili dodatno računalniško znanje, ki ga prej nismo potrebovali in nam lahko koristi za naprej. Dodaten prosti čas preživljam v službi, v naravi na sprehodih, kolesarim, razvijam aplikacijo ter sodelujem s podjetjem BeLife kombuča.
2. Znano je, da zelo rad prebereš kakšno dobro knjigo. Katera je tvoja najljubša?
Rad prebiram knjige o koncentracijskih taboriščih, kriminalke, komedije. Nimam najljubše knjige, ki bi izstopala. Trenutno mi je všeč kriminalka pisateljice Shari Lapene – Par iz sosednje hiše. Veliko berem tudi knjige o podjetništvu in marketingu, med katerimi mi je predvsem všeč knjiga o podjetništvu Česa nas niso naučili v šolah pisateljice Petre Škarja.
3. Na šoli deluješ tudi kot tutor 1. a – razredu. Zakaj si se odločil pridružiti tutorski ekipi in kaj te je tutorstvo naučilo?
Sam sem na začetku svoje srednješolske poti doživel manjšo krizo. Prvič v življenju nisem bil prepričan sam vase, mislil sem, da ne bom sposoben narediti vsega, kar se pričakuje. Ravno zaradi te izkušnje sem želel postati tutor. Želel sem pomagati drugim pri lažjem prehodu iz osnovne v srednjo šolo, da tudi oni ne bi doživeli podobne izkušnje oziroma, da bi se zmogli s krizo spoprijeti in jo obrniti sebi v prid. Tutorstvo me je naučilo, da delo s tako raznoliko skupino ni tako lahko kot sprva deluje. Sem mnenja, da je treba razred gledati ne kot celoto, ampak kot vsakega posameznika posebej, saj se le tako lahko vsak razvije in pokaže v svoji najboljši zgodbi.
4. Lansko leto si zmagal na tekmovanju za »naj pustni muffin«. Ali v prostem času rad pečeš oz. kuhaš?
Zelo rad sem kuhal že od malega. Takrat sem začel pomagati mami v kuhinji. Delo me je iz leta v leto bolj veselilo, želel sem postati kuhar. Leta 2016 sem bil v kuharski oddaji Glej kdo kuha, kjer sem v prvi oddaji zmagal z idrijskimi žlikrofi. Še vedno rad pripravim kakšno jed, vse pogosteje pa se lotim peke kruha. Rad se preizkušam v pripravi različnih vrst kruha. Na tekmovanje za »naj pustni muffin« sem se prijavil, ker sem se želel preizkusiti še v tem izzivu. V to sem šel brez večjih pričakovanj, vendar sem bil zmage na koncu zelo vesel.
5. Na prvi pogled si zelo socialna in energična oseba, ki rad dela z ljudmi. Katere lastnosti najbolj ceniš pri ljudeh?
Pri ljudeh me vedno najprej nagovori očesni stik. Oči mi povedo veliko. Predvsem pa pri ljudeh cenim srčnost, iskrenost in odprtost. Zelo se me dotaknejo ljudje, ki znajo biti hvaležni za povsem preproste stvari.
6. Zakaj si se odločil za vpis na program predšolske vzgoje?
Delo z otroci me že od nekdaj veseli. V otroštvu sem rad »popazil« na mlajše otroke, se z njimi igral in jih nasmejal. Od tu se je rodila želja po poklicu vzgojitelja. Na informativnih dnevih sem hitro začutil utrip in vzdušje GCC, zato sem v trenutku vedel, da bom lahko svoja srednješolska leta tukaj izkoristil v polni meri. Na predstavitvi programa me je takoj navdušilo dejstvo, da se na šoli močno trudijo za razvoj človekove osebnosti in njegovih potencialov.
7. Kako uspešno usklajuješ šolo in obšolske dejavnosti?
Ni povsem enostavno, saj obveznostim težko določim prioritete. Menim, da je srednješolska izobrazba zelo pomembna, vendar pa je to obdobje za vsakega posameznika pomembno predvsem z vidika, da se pustiš nagovoriti na videz nepomembnim obšolskim dejavnostim, hobijem itd.. Želim si, da bi v tem času našel svoje življenjsko poslanstvo.
8. Ob misli nate ne moremo mimo dejstva, da doma ljubiteljsko gojiš kokoši in prepelice ter vzrejaš piščance. Iz kje izhaja tvoja ljubezen do teh živali in od kje ideja za takšen hobi?
Sem ljubitelj perutnine. V 5. razredu sem dobil prvih nekaj kokoši in od takrat naprej sem jih imel čedalje več. Nekaj let kasneje sem začel gojiti še prepelice ter valiti razne vrste perutnine. V tem času sem »podaril« življenje več kot tristotim novim živalim. Prav zato je valjenje eden mojih najljubših hobijev. Ni lepšega občutka kot to, da se po več tednih vloženega truda iz jajca izvali puhast piščanček. Živali imam zelo rad, vendar so mi bile kokoši vedno najbolj pri srcu.
9. Si se v zadnjem času lotil še kakšnega novega hobija?
Zelo dolgo že obdelujem vrt pred hišo, vendar sem se sedaj specializiral v vzgojo sadnih dreves. Ko imam čas igram tudi ukulele, izdelujem predmete iz lesa, vozim motor, sem animator na rojstnih dnevih in vodim mladinske skupine, vzgajam vijolice…Uh preveč stvari, a premalo časa (smeh).
10. Si tudi aktiven član podjetniškega krožka in Inkubatorja Savinjske regije. Od kje želja po podjetniški poti? Kdo te je za to navdušil?
Prodaja mi je bila vedno všeč. Spomnim se, ko smo se v nižjih razredih OŠ učili o denarju. Sam sem se najraje igral s plastično blagajno in prodajal igrače. S prijatelji smo si na ulici uredili prodajalno in mimoidočim prodajali izdelke iz kamenčkov in ostale ‘’krame’’. Prodaja mi je sedaj še bolj zanimiva. Fascinirajo me psihološki procesi, ki se v človeških možganih odvijajo med nakupovanjem oz. prodajo. Veliko se na to temo tudi samostojno izobražujem preko knjig, TED talkov … Moja »resnejša« podjetniška pot se je začela v šolskem podjetniškem krožku, sedaj pa se bolj aktivno nadaljuje v Inkubatorju Savinjske regije. Tam sem včlanjen in imam svoje mentorje, ki mi pomagajo pri uresničevanju podjetniških idej.
11. Ali v tem trenutku pripravljaš kakšen nov podjetniški podvig?
V tem trenutku razvijam novo aplikacijo in sem zelo hvaležen Inkubatorju Savinjske regije in GCC za vso podporo in pomoč pri tem.
12. Na tvojih socialnih omrežjih je razvidno, da aktivno sodeluješ s podjetjem BeLife kombuča. Lahko malce bolje opišeš za kaj gre in kako se je to sodelovanje razvilo?
Podjetju sem poslal ponudbo za sodelovanje. Oni so mi v zameno poslali testni paket in tako se je začelo naše sodelovanje. S podjetjem sodelujem na več področjih. Pomagam pri ustvarjanju vsebin za njihova socialna omrežja ter delujem kot promotor njihovih izdelkov. Skupaj z Majo Kosi iz 4. c sva vsem priskrbela kupon »MAJON«,ki ga lahko koristite pri spletnem naročilu na https://belife.si/trgovina/ in tako prihranite strošek poštnine. Kupon velja vse do nedelje, 3. 5. 2020.
13. Koga v življenju najbolj občuduješ in zakaj?
Občudujem ljudi, ki so šli skozi težke življenjske preizkušnje, se z njimi spoprijeli in iz njih izšli bogatejši za marsikatero dragoceno življenjsko lekcijo.
14. Kaj po tvojem mnenju dela GCC #enostavnodrugačno?
Definitivno izjemno širok nabor obšolskih dejavnosti, s pomočjo katerih lahko vsak odkrije sebe, svoje interese in morda celo svojo nadaljnjo kariero. Vsekakor tudi srčnost, ki jo je moč čutiti v medsebojnih odnosih. Na GCC dijak ni samo številka. Vsak je slišan, naše mnenje vedno šteje in lahko soustvarjamo #enostavnodrugačno vzdušje. Prepričan sem, da je vsak dijak cenjen. Dejstvo pa je, da vsakdo od GCC-ja prejme vsaj toliko, kolikor je pripravljen sam vložiti vanjo in v medsebojne odnose.
Jonu se zahvaljujemo za odgovore ter mu želimo obilo sreče na lastni podjetniški poti!
Š. K.
