Jan Barič je nekdanji dijak Gimnazije Celje – Center, umetniška gimnazija – likovna smer. Je študent urbanizma na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ukvarja pa se z oblikovanjem pohištva in uporabnih predmetov. Že od osnovne šole ga zanima oblikovanje.
Jan, iskrene čestitke za nagrado Big see product design, ki sta jo letos prejela z Miho Bevcem, prav tako našim nekdanjim dijakom, sedaj podiplomskim študentom oblikovanja v Milanu. Za kakšno nagrado pravzaprav gre in kakšni so bili vajini občutki ob prejetju?
Hvala. To je nagrada za oblikovanje, ki sva jo za Stol H prejela v kategoriji Dom. Nagrado podeljuje zavod Big v Ljubljani, ki raziskuje produkte v jugovzhodni Evropi. Bila sva je zelo vesela, saj je bil to prvi stol, ki sva ga skupaj naredila. Z oblikovanjem pohištva sem se začel ukvarjati šele pred enim letom in zlasti zato je ta nagrada še posebej velik uspeh. Na tekmovanje sva prijavila dva stola – moj stol Bivalvia in Stol H.
Si bivši dijak GCC. Kakšni so tvoji spomini na srednjo šolo in kako je ta vplivala na to, kar počneš danes?
Ko sem se vpisoval v srednjo šolo, sem se najprej odločal med I. gimnazijo in GCC. Čeprav se je veliko mojih tedanjih sošolcev in prijateljev odločilo za I. gimnazijo, sem se odločil za Center, zaradi programa umetniška gimnazija – likovna smer. To je vplivalo name in mi je pomagalo pri nadaljnjem šolanju. Že v osnovni šoli sem obiskoval krožek, kjer sem se naučil osnov, se ukvarjal s plastičnim maketarstvom in tudi tekmoval. V srednji šoli je bil zame pomemben predmet risanje in slikanje, ki ga je poučeval profesor Ratimir Pušelja. Naučil nas je zelo veliko o osnovah risanja in slikanja ter o različnih področjih umetnosti, zato sem se tudi odločil, da želim študirati urbanizem. Znanje, pridobljeno pri strokovnih predmetih, sem izkoristil na sprejemnih izpitih. Opravil sem jih brez dodatnih tečajev oz. izobraževanj. V srednji šoli smo se s sošolci veliko ukvarjali tudi s snemanjem kratkih filmov in fotografijo. Snemali smo večinoma med poukom, najraje seveda med matematiko J. Zaradi tega smo imeli težave. Pridobljeno znanje pa mi je zelo koristilo. Sam fotografiram svoje izdelke. Če se takrat ne bi toliko ukvarjal s tem, bi mi danes bilo težje. Mislim, da je šola precej drugačna, kot je bila takrat, ko sem jo obiskoval. Ko sem se med poletjem peljal mimo, sem videl, da ste pospravljali podstrešje. V smeteh sem zagledal stol, ki sva ga v tretjem letniku naredila z Miho. Bil je del božične dekoracije, ki smo jo izdelali pri profesorici Rakovi. Seveda sem ga vzel, ker je to še edini original, ki se je ohranil.
Po srednji šoli si se vpisal na fakulteto za arhitekturo. Kako si prešel od urbanizma k oblikovanju? Kdo te navdihuje?
Ja, trenutno študiram arhitekturo oz. urbanizem in pišem magisterij. Ko sem se vpisoval, je bil urbanizem nova smer, najprej sem se želel vpisati na splošno arhitekturo, urbanizem pa je bil druga izbira. V prvem roku nisem opravil mature in sem zato izpadel. Izkazalo se je kot dobro. Ni celovit 5 – letni študijski program kot arhitektura, ampak ima bolonjski sistem. Tako sem po treh letih že dobil službo. Dve leti sem delal v Trbovljah na občini kot arhitekt urbanist. Pridobil sem veliko izkušenj, veliko prej, kot bi jih na arhitekturi. Že ko sem končal prvo stopnjo in se zaposlil, sem se ukvarjal z zunanjimi ureditvami, z ureditvami parkov, okolicami hiš in stavb … Nikoli me niso zanimali stoli in mize. Temu sem se izogibal, potem pa sem bil vključen v projekt, kjer sem moral uporabiti les. S pomočjo spleta sem se začel učiti o lesu, mizarstvu in lesarstvu. Doma sem predelal staro mizo, ki je imela zelo zanimivo, ampak neuporabno podnožje. Ugotovil sem, da me to pravzaprav zanima. Naredil sem klubsko mizo, nato sem začel oblikovati stole. To, kar počnem sedaj, je nastalo iz mojega hobija. V srednji šoli sem se sicer že spoznal z lesom, klesali smo skulpture, kar pa je povsem nekaj drugega, kar delam sedaj. Urbanizem je trenutno v “planu b”. Najprej namreč nameravam zaključiti šolanje, želim pa nadaljevati z oblikovanjem pohištva. Les mi je preprosto všeč, lahko ga oblikujemo z rokami, a je hkrati dovolj trden, da nosi težo celotne zgradbe. Zelo mi je všeč življenjska zgodba Sama Maloofa, ameriškega oblikovalca lesa. Bil je grafični oblikovalec, ki je iz tovornega lesa z ladij naredil pohištvo, ker ni imel denarja. Njegova dela so objavili v reviji in tako je postal eden najbolj znanih ameriških oblikovalcev.
Na tvojih stolih smo opazili stare vezne stike. Ta metoda se danes ne uporablja več pogosto, kje si se tega naučil?
Tudi tega sem se naučil s pomočjo spleta. V svojih izdelkih poskušam združiti tradicionalne tehnike izdelovanja . Stično zelo zanimive so japonske tehnike, vendar so tudi zahtevne. Tradicionalnost poskušam združiti s sodobnimi mediji, predvsem z družbenimi omrežji in to je velika prednost mlajše generacije. Lažje je oglaševati na internetu, kot pa na ostalih omrežjih, npr. na televiziji in radiu. Sodobni mediji nas nagradijo, ko naredimo nekaj dobrega. Za plačevanje oglasov ne potrebujemo finančnih sredstev
Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost?
Zaenkrat imam doma v garaži urejeno delavnico, v eni izmed sob pa tudi studio, kjer fotografiram. Rad bi imel svoj atelje z delavnico za načrtovanje in ročno izdelovanje pohištva. Večinoma bi risal in oblikoval prototipe, izdelali pa bi jih drugi, saj je danes zelo težko od začetka do konca vse izdelati sam, predvsem zaradi konkurence večjih delavnic. Že zdaj imam največ povpraševanja iz tujine in sodelujem z galerijo v New Yorku, ki želi prodajati moje izdelke. Les potrebuje certifikate, zato sodelujem z manjšimi naročniki iz tujine, ne pa s podjetji. Poleg tega lahko poštnina do Amerike stane tudi 400 €. Moji ročno izdelani stoli stanejo od 350 € do 550 €, kar je primerljivo z industrijsko izdelanimi.
Izdelal si že kar nekaj različnih miz in stolov, kateri ti je najbolj pri srcu? Tvoji stoli imajo različna imena. Kako izbiraš njihova imena?
Če bi se moral odločiti za enega, bi verjetno izbral svoj stol Sepia, ker je bil prvi, ki sem ga res dodelal, ali pa Stol H. Še en poseben stol pa je Bivalvia, zasnovan je po konceptu školjke, od tod tudi ime Bivalvia. V latinščini bivalvia pomeni školjka. Ima dva trdna dela, povezujeta pa ju dve zelo majhni vezi. Stol izgleda nestabilen in krhek, čeprav se ni zlomil niti eden od prototipov. Oblikovan je bil kot stabilen in zdrži 120 kg, tako kot vsi moji stoli. Zaradi posebnega izgleda je Bivalvia precej popularen. Je stabilen in hkrati udoben. Vsi moji izdelki so ne samo lepi, ampak tudi funkcionalni. Stol Bivalvia je oblikovan tako, da nudi podporo hrbtu in te prisili, da sediš pokončno. To je bila tudi ena izmed glavih idej. Ime Sepia prihaja iz latinske besede za hobotnico, Stol H pa sva 
poimenovala z Miho, stranski pogled namreč spominja na črko h.
S katerimi projekti se trenutno ukvarjaš?
S kolegico z arhitekture sva bila izbrana na natečaju za luksuzno pohištvo. Izdelujeva kavč, ki je zelo podoben Stolu H. Izdelek bova prijavila na tekmovanje. Poleg stolov izdelujem tudi različne uporabne predmete. Dolgo sem se ukvarjal z idejo, da bi naredil ptičjo hišo v obliki vodne kapljice, a ob vseh ostalih naročilih ni bilo časa za nove stvari. V oktobru pa sem se odločil, da jo izdelam na svoji stružnici. Že ob prvem prototipu sem dobil nekaj naročil, tako me v decembru čaka še veliko dela.
Janu se zahvaljujemo za njegov čas in odgovore. Tudi v prihodnje mu želimo veliko uspeha.
