Novinarji tudi med poletjem ne počivamo. Izvedli smo počintiški intervju z našim ravnateljem, Gregorjem Delejo.
Preberite do konca. Ne bo vam žal.
Zakaj ste se odločili za poklic učitelja?
Verjeli ali ne – to je izpolnjena želja iz otroštva, četudi nihče v družini ni imel niti najmanjše zveze z učiteljskim poklicem. In to še iz vrtčevskih časov, pred osnovno šolo, ko nekako prvič dobimo stik z učitelji. Kasneje se je ta želja spojila še s strastjo za glasbo in odločil sem se, da bom, ko bom velik, učitelj glasbe. Pri čemer sem se zelo hitro odločil, sploh ker nisem imel potrpljenja za veliko vaje mojega inštrumenta, da bi si lahko obetal akademsko kariero, da je glasbena pedagogika tista smer, ki jo želim zasledovati. Ob tem moram poudariti tudi svoje osnovnošolske učitelje, zlasti razrednika na predmetni stopnji, g. Zdravka Novaka in pa mojo učiteljico klavirja go. Miro Kelemen. Njun zgled in neverjetna predanost poklicu in učencem sta bila navdušujoča in še danes zame predstavljata ideal učiteljev oziroma mentorjev v tistem najširšem pomenu te besede. Tudi moja gimnazijska leta so zaznamovali številni odlični učitelji, pa tudi razrednik dr. Anton Šepetavc in ravnatelj prof. Jože Zupančič. In tako lahko rečem, da sem uresničil svoje sanje tudi s pomočjo mentorjev, ki so prehodili z mano pot moje mladosti in odraščanja in v meni pustili globoko sled.
Kako pa ste po tem pristali v turizmu kot vodnik in zaposleni na turistični agenciji?
(smeh) To pa je druga želja, ki je pa v veliki meri pogojena z družinsko vzgojo in prakso. Vedno smo veliko potovali. Pa naj je bil to vikend izlet v planine ali daljša potovanja v času poletnih počitnic. Na srečo smo si jih lahko privoščili in tudi moja starša oz. cela družina je takšna, da zelo rada potuje. Ta želja po odkrivanju nečesa novega in prejšnja pedagoška, da svoje znanje delim z drugimi, sta pa pripeljala do tega, da sem že v srednješolskih letih začel sodelovati s turistično agencijo Orel, kjer sem si nabiral vodniške izkušnje, kasneje pa tudi izkušnje z delom v komerciali, kjer sem se zaposlil leta 2002. Danes žal ni več časa za vodniške aktivnosti, z veseljem pa to delo prevzamem pri kakšni šolski ekskurziji ali izletu.
Vaša najljubša destinacija?
Uh, teh je veliko … Pa še več takšnih, ki jih še nisem uspel obiskati. Sem si pa eno potovalno željo s tiste liste »kaj moram še obiskati pred koncem tuzemskega življenja« izpolnil letošnje poletje, ko smo obiskali Azore. Če pa moram izpostaviti kraje kamor se zelo rad vračam, pa je v naši domovini to nedvomno svet pod Lisco, na katerega me vežejo izjemni srednješolski spomini in še danes se s sošolci vsako leto srečujemo v tistih krajih, kar pa se tiče malce bolj oddaljenega in večinoma ljudem nepoznanega pa so to Kalanski otoki (Channel Islands) v Malojskem zalivu, pa Solnograška v Avstriji, da o Dunaju, ki je skoraj moj drugi dom ne govorim. Drugače pa je že v naši državi toliko lepih in še veliko neodkritih kotičkov, da bo najbrž to življenje prekratko, da bi si izpolnil vse svoje potovalne želje.
Boste šli zraven v Čikago, glede na vaše zadnje izkušnje z New Yorkom?
Absolutno! Čikago je po mojem mnenju eno najlepših mest tega sveta, zlasti za vse ljubitelje jazza in pa vse tiste, ki jih zanima dobro načrtovanje prostora, arhitektura in visoka kvaliteta urbanega življenja. Čeprav je dosti manj živahen kot New York, navdušuje na druge načine. Je pa bila tale newyorška izkušnja res zelo zanimiva in človek se marsikaj nauči, ko izgubi potne dokumente. Med drugim tudi marsikaj o tem kako deluje slovenska diplomacija in mreža naših predstavništev, pa o dobesedno neizmerni birokraciji, ki obvladuje naš svet. Ampak vedno se najde rešitev in v trenutku, ko sem prestal tisto fazo jeze samega nase, je zadeva postala prav vznemirljiva, pa še 3 dni prisilnega dopusta je prineslo vse skupaj …
Zakaj ste se odločili kandidirati za mesto ravnatelja?
To željo je malce težje identificirati, izvira pa bolj iz moje precej nemirne narave, ki ima potrebo po stalnem spreminjanju. K temu je potrebno dodati še mojo pozicijo učitelja, ki se v nekem delu nikdar ni povsem strinjal s sistemskimi rešitvami v našem šolstvu. In če hočemo kaj spremeniti moramo najprej to dobro poznati, z vseh strani in seveda v okviru tega predvideti rešitev. Gre za osebni izziv, za katerega še ne morem trditi, da sem mu kos, se pa skušam hitro učiti in vedno delovati po tistem temeljnem principu prevpraševanja ali je to, kar naredim res dobro za vse. Največji izziv te funkcije pa je seveda delovanje v smeri tistega za kar menim, da najbolj manjka v našem šolstvu – ustvariti pravo ozračje, ki bo spodbujalo kakovost in kreativnost do te mere, da bodo učenci, dijaki, pa tudi učitelji in ravnatelji, res radi hodili v šolo. Da šola postane prostor mnogoterih srečevanj, kjer je ocena sicer nekaj s čemer lahko merimo merljivo, da pa ni tisti ultimativni kazalnik, ki na koncu odloči o vsem.
Kljub temu, da se je od trenutka, ko ste postali ravnatelj ogromno spremenilo, v čem še vedno vidite največje pomanjkljivosti naše šole?
Sem že nakazal v prejšnjem odgovoru. (smeh). To, da še vedno ne hodimo radi v šolo … Šola je kot življenje, z vsemi vzponi in padci, svetlimi in temnimi platmi in če ne ljubimo življenja v vsej raznolikosti, potem niti ne živimo. In če je šola življenje, je obenem tudi tisti del njega, ki mora skrbeti za vzgajanje odgovornosti do življenja. Ta se vije zlasti skozi proces usvajanja znanja in tudi tistega, bolj vznemirljivega dokazovanja znanja tistim, ki vodijo in skupini, ki je s tabo na poti. To je nekaj temeljnega in v osnovi nima najmanjše zveze s preobsežnimi učnimi načrti in preveliko količino podatkov, ki jih nepovezano reproduciramo včasih res »tja v dan«, ker nas tako učijo. Vedno manj je vprašanj in mnogo preveč je odgovorov – to ni življenjsko. Življenje so vrednote, ki jih je potrebno preplesti z znanjem o svetu, te pa žal vedno bolj izginjajo iz naših globalnih besednjakov. Menim, da je mogoče na tej ravni v šolstvu narediti ogromno. V luči aktualne družbene klime pa me zelo moti tudi to, da se šolniki boječe umikamo pred dejstvom, da bi morali biti prvi branik strpnosti in dobre komunikacije. Ne le znotraj šole in pedagoškega trikotnika dijak – starši – učitelj, tudi v komunikaciji z zunanjim svetom bi šola morala v okolje pošiljati jasne signale o tem, kaj menijo njeni uporabniki o neki konkretni in pomembni zadevi ali okoliščini, ki se v nekem trenutku dogaja v svetu. Pa ne govorim o težkih političnih debatah, ampak o nekem načelnem mnenju, ki bi ga morali znati jasno oblikovati, argumentirati in posredovati. Tovrstno pomanjkanje komunikacije v šolstvu je pripeljalo tudi do kupa neživljenjskih in nesmiselnih pravil, ki urejajo skoraj vsako sekundo šolskega življenja. Šoli smo odvzeli naraven proces oblikovanja moralnih standardov, tehnološki napredek pa je v povezavi s tem tudi generacijski in medgeneracijski diskurz, ki je nujno potreben za napredek in oblikovanje argumentiranega vrednotenja, življenjskih standardov in normativov, umaknil iz direktne komunikacije »v obraz«, na anonimna prostranstva svetovnega spleta, kjer se jasne misli izgubljajo v poplavi nepreverjenih informacij.
Pretirana množica pravil, ki v zadnjih letih vladajo šolstvu, je ena velika potuha za slehernega deležnika. Za starša, ki lahko s pravili opravičuje slabo opravljeno »domačo nalogo« pri svoji vlogi in zgledu ter velikokrat odsotnosti v času otrokovega razvoja in vzgoje (velja za tiste, kjer socialni status ni ovira), za otroka, ki prelaga odgovornost na druge, ki ga morajo braniti, za učitelja, ki reče, da to pač ne gre, ker je tako napisano. Tovrstna pravila vodijo tudi v to, da skušamo probleme reševati še predno nastanejo in v neko obupano nemoč, ko vijemo roke, da nekaj ne zmoremo, ker glede na zakonodajo, to ni mogoče. Pa še bi lahko govoril, a je najbrž že tole preveč za to, da sem po naravi vendarle optimist in menim, da lahko tudi na tem področju dosežemo spremembe.
Ampak sistem je težko spreminjati. Kako pa lahko dijaki sami ali profesorji sami ustvarijo to bolj prijazno okolje, ki mogoča boljši razvoj?
Prvo se moraš za to odločiti. To je na nek način najtežje. Z gledišča dijaka za uvajanje sprememb potrebuješ dober, stabilen razred, kar ne pomeni le simpatične mešanice sošolcev in sošolk z vsemi možnimi ozadji, ampak tudi razrednika, učiteljski zbor in vodstvo, ki bo to znal podpreti dobro idejo in prispeval tudi življenjske in strokovne izkušnje. Učitelji potrebujemo na eni strani izziv v radovednih dijakih, ki se ne bodo zadovoljili s povprečnim, po drugi strani pa stabilno vodstvo, ki jim bo omogočalo karierni razvoj in jih bo znalo zaščititi – tudi v prejšnjem odgovorih omenjenem prevpraševanjem ali se nekaj sme ali ne. Menim, da je GCC vedno imela to zaledje, bi pa mogoče potrebovali za odtenek več vprašanj o tem, kako lahko postanemo še boljši – tovrstna vprašanja namreč vedno dajo dodatno mero zaleta in spodbujajo kreativnost, ki vodi v drugačnost in ta v napredek, predvsem pa te obvaruje sive rutine.
Mislite, da je ta medgeneracijski dialog, za katerega pravite, da je pogoj napredka, na Centru dobro zastopan?
Če izhajam iz svojega spomina na moja dijaška leta, se mi zdi, da smo takrat bruhali ideje. A ta pogled nazaj je vedno subjektiven … Na nek način vsaka generacija poskuša producirati odpor proti starejši generaciji oziroma, če smo zelo darvinistični, je to, da skušaš boljšo in bolj svežo idejo uveljaviti kljub mnenju, da ni uresničljiva, v korist preživetja vrste. Ampak zdi se mi, da je tako izrazit odpor vaše generacije proti temu naravnemu medgeneracijskem odporu ravno to, da se pač nič ne reče. Nič ne poskušate narediti oziroma so zgolj skrajne situacije tiste, o katerih spregovorite ali jih poskušate spremeniti. V šoli je to na primer samo izrazito kratena neka pravica ali situacija, ko se zgodi neka krivca, o kateri se ne da več molčati. Pa še takrat v vašem imenu to urejajo drugi – starši, razrednik, svetovalna služba ali šolski inšpektorat. Ni pa tistega recimo temu organiziranega in premišljenega, z argumenti podprtega odpora, ki bi vodil v nekaj novega. Pa ne samo na področju kratenja pravic, ampak predvsem izboljševanja lastnih bivanjskih pogojev in zavedanju dolžnosti iz katerih se rojevajo pravice. V tem primeru pa se mi zdi, da je naša generacija imela v sebi več tega iskrenega hotenja, da bi svet okrog nas videl in slišal, da zmoremo sami. Nikakor ne želim, da bi to zvenelo samovšečno, a iskanje bližnjic je danes prepogosto. Tudi mi nismo bili svetniki. Pa ne govorim zgolj o švinglanju pri testu, ko je bilo vsega preveč oziroma časa premalo. Po drugi strani je tudi dober plonk listek dokaz, da je nekdo osvojil abstrakcijo neke snovi do te mere, da jo zmore strniti v nekaj besed. Je pa ta veščina izrazito pogojena z visoko taksonomsko ravno znanja in tudi na tem področju sistem odpoveduje zaradi preobsežnih snovi, ki so del srednješolskih učnih načrtov. Reprodukcija na pamet naučenih podatkov pač na dolgi rok ne bo mogla zagotavljati kritičnega in razgledanega intelektualnega jedra našega naroda.
Kljub vsemu menim, da je medgeneracijskega dialoga na GCC je precej, osebno bi si ga želel še več. Pa ne le v smislu učitelj učenec, ampak tudi med vami dijaki, je osebne, iskrene komunikacije premalo, že v razredih, kaj šele na ravni med prvošolci in maturanti. S ponudbo številnih dejavnosti s katerimi skušamo aplikativno nadgrajevati pouk, skušamo spodbujati tovrstni dialog in možnost, da se povežete med sabo tudi izven oddelčnih skupnosti. Da začutite to življenjsko vrenje, ki ustvarja šolski utrip. To daje tisto dodano vrednost, za katero velikokrat pravimo, da se prava srednja šola ne dogaja le v tistih 45 učnih minutah, ki vas vodijo na poti k vpisnim točkam, ampak v tistih petih minutah odmora, v času pred in po pouku, ko nabirate točke za življenje. Velikokrat je ravno to tisto, kar se v pozablja in tudi šolski sistem pretiranemu družabnemu življenju v šolah ni naklonjen ali pa ga omejuje le preko formalnih vsebin in s klasično frontalno metodo poučevanja, tista izkustvena pa je v primežu učnih načrtov in maturitetnih standardov prepuščena drznosti učitelja. Si sploh znamo predstavljati šolo brez ustaljene časovne formule začetek pouka, učna ura, odmor, konec pouka, vikend in počitnice?
Vseeno se moram malce vrniti nazaj … Ste pogosto »švinglali«?
Po pravici povedano več na faksu kot v srednji šoli. Moja srednješolska leta so pomenila še vzporedno glasbeno izobraževanje, pa kup ostalih dejavnosti, kjer sem pač moral biti zraven, ker človek …
Ja, saj razumemo…
Razumete, ne. No, meni se še vseeno zdi bolje, da misliš, da brez tebe nekaj ne gre, kot da bi a priori rekel: »Eh, to se mi pa ne da!« In da poskušaš biti res povsod zraven, čeprav se hitro naučiš, da brez nas gre čisto vse in čisto normalno lepo naprej.
Moje učenje je bilo več ali manj vezano na avtobusno vožnjo Mozirje – Celje in nazaj. Še danes rad delam na avtu in vlaku – se mi zdi, da gre mnogo hitreje kot pa v pisarni … Včasih tako pač ni šlo vse in so potem nastajali tudi »švigli«, ampak to čisto klasični povzetki, kar nikakor ni slabo. Če znaš strniti nekaj vrstic besedila v par besed, potem tisti nedovoljeni del kmalu odpade in plonk listek postane dober povzetek, ki je izvrstna osnova za učenje. V bistvu si jih nisem najbolj upal uporabljati, je pa z njimi povezana tudi ena precej smešna dogodivščina, a o tej raje kdaj drugič. (smeh) No, na faksu pa sem šel en korak naprej in osvojil novo metodo uporabe nedovoljenih pripomočkov –»švinglanje« na grafoskopsko folijo. Najbrž ne veste več kaj je grafoskop in kakšna je ta folija (smeh), je pa bilo zelo učinkovito.
Kako pa je to šlo?
Na folijo si natisnil »švinglc«. Ker je imela prozorno površino, na njej pa male črke, si res zelo težko opazil ta pripomoček. Moram pa poudariti, da sem se tega posluževal zgolj pri predmetih v katerih nismo videli prav veliko smisla. Žal so ti še danes stalnica visokošolskega sistema. Predmeti z imenom kot je Uvod v metodologijo znanstveno-raziskovalnega dela, ki ga je predaval en profesor, ki so ga nekako prisilili v to, da še sam ni točno vedel, kaj neki bi predaval. No, pri tem sem imel konkreten problem, da si tudi plonkca nisem znal napisati – knjige ni bilo, predavanja so bila maksimalno konfuzna in tudi hitro smo videli, da je vseeno ali smo prisotni ali ne, tako da nismo imeli veliko zapiskov. Izpit je bil vsekakor zelo, zelo zanimiv …
Moram pa poudariti, da je to iskanje bližnjic ni ravno pozitivna kvaliteta, je pa žal precej ukoreninjena v našo kulturo in to je po svoje zaskrbljujoče. Če nedovoljeni pripomoček ni le redka stran pot ali urjenje veščine dedukcije in abstrakcije in če ta postane nuja in edino sredstvo za dosego cilja, potem je logično, da tu ne moremo govoriti o znanju, kaj še le o osebnostni rasti.
V Celju imamo več kot 10 šol. V čem je GCC drugačna?
Drugačna je predvsem zato, ker je naša! Del te drugačnosti se v zadnjih letih zrcali tudi preko vsega, kar sem že povedal. Ampak en del te drugačnosti se zrcali predvsem v zadnjih letih v tistem, kar sem prej govoril. Da ne želimo posploševati, da želimo spoznavati in se učiti drug od drugega, da se dijaki in učitelji trudimo izogibati se sivi rutini in da šolo oblikujemo po svoje, ne po nekih instant receptih o tem, kaj naj bi dobra šola bila. Zaradi tega sicer morda res včasih hodimo po robu, ko iščemo tudi drugačne poti, a naša temeljna odgovornost ostaja prioriteta – priprava na to, kar sledi po srednji šoli – na študij in na življenje. Na vpisne točke in na tisto, kar ne moremo prevesti v številke. Pouk včasih izmakniti togi formi in ga odpeljati daleč proč, v svet, ki se nenehno spreminja in mi z njim. Drugačni smo tudi zaradi tega, ker je naš dom izjemna stavba tisočerih spominov in drugačni, ker v njej v kreativnem sožitju bivajo trije raznoliki programi – gimnazija, kot tisti najtežji srednješolski program, predšolska vzgoja, ki izobražuje bodoči pedagoški kader in ohranja neposredne vezi z bogato tradicijo našega šolskega poslopja, kjer je nekdaj delovalo eno najboljših učiteljišč naše države, in pa umetniška gimnazija, ki je najmlajši program in kombinira umetniško stroko s splošnim gimnazijskim in daje prav poseben pečat naši stoletni lepotici, ki združuje ravno tisto pravo kombinacijo stare patine s sodobnimi dodatki. Šola utripa v posebnem duhu, ki ga moramo znati negovati.
In kako se počutite ob tem, da so vam dijaki in starši nadeli naziv najboljšega ravnatelja? In ob dejstvu, da vam Amadej Canjuga vzklika »Ave, ravnatelj!«?
(smeh) Dobro, Amadej je to vzklikal, ko je koristilo nekemu višjemu cilju, h kateremu smo vsi strmeli. Torej, da bi naši skakalci s Prevcem na čelu poleteli čim dlje v učne ure. Tudi takšne ideje, ki sicer (raz)burijo tisti ustaljeni ritem in sistem, so pomembne. Najbrž smo naredili v tistem dnevu finala v Planici naredili za državljansko vzgojo več kot prej v celem letu. Tudi to nas dela drugačne, da se tu in tam ta okosteneli sistem ukloni nečemu mladostno svežemu in novemu. Ko ta dan vseeno ni toliko vodila želja, da se izognemu pouku kot to, da bi skupaj prispevali k zmagoslavnemu trenutku slovenskega športa in naroda. To je bil tudi dan, ko smo se učitelji vrnili v leta naše mladosti, ko smo spremljali zlasti naše smučarje, Bojana Križaja in Matejo Svet, na starih televizijskih zaslonih v telovadnici ali po učilnicah in bili tako neizmerno ponosni kot da smo sami tekmovali.
Glede formalnih in neformalnih nazivov, ki jih človek dobiva na svoji življenjski poti, pa sem zelo »slovenski« in se ob tistih laskavih počutim neprijetno, sploh ko priznanje oziroma pohvalo prejmeš za nekaj, kar je zasluga mnogih … Je pa res, da je včasih to tudi naš nacionalni problem. Da je sicer samokritika in malce zadržanosti vedno dobrodošlo, po drugi strani pa se prevelikokrat znajdemo v vlogi, ko nič ne rečemo, če je vse v redu, ko pa je kaj narobe, imamo pa zelo veliko za povedati. Premalokrat hvalimo. Tudi učitelji. Tudi tu bi morali dajati pozitiven zgled. Jasno in glasno pohvaliti dobro in konstruktivno grajati tisto, kar ni najbolje. To je pomemben del komunikacije, ki ga posredujemo okolici in jo s tem tudi oblikujemo. Tozadevno nam manjka vrednostnega naboja. Vedno pa je pomembno tudi to, da se zavedamo, da so vsa izrečena priznanja tudi velike zaveze, da skušaš to, kar delaš dobro, ohranjati in izboljševati še naprej. Tisto zlagano hvalo je po navadi lahko prepoznati in srečen je tisti, ki ima ob sebi ljudi, ki znajo jasno povedati to, kar delaš prav in tisto, kar delaš narobe. Najhuje je takrat, ko ti vsi samo kimajo in nihče ne izraža svojega mnenja. Hudo je tudi takrat, ko se znajdeš na točki, ko ti ljudje ne upajo povedati v obraz, da si naredil nekaj napak. Takrat je nujno potrebno spremeniti marsikaj – svoj osebnostni slog, v primeru ravnatelja stil vodenja, v primeru učitelja pa učni stil, v primeru starša pa o svoji starševski vlogi. In ta iskrena kritika je tudi nekaj, kar manjka naši družbi in tudi šole bi temu morale dati več poudarka. Velikokrat pa je že sistem uperjen proti temu. To bi lahko potrdili tudi naši letošnji maturanti. Priprave na famozno maturo velikokrat potekajo zelo, khm, kako bi temu rekel … Pragmatično … Včasih je bolje zapisati tisto, kar zadosti ocenjevalnemu kriteriju, kot pa neko lastno mnenje podprto z argumenti in ustrezno teorijo. Matura je po eni strani globalna, po drugi dlakocepska in velikokrat išče tisto, kar naj ne bi. Neke unikatne podatke, ki ne sodijo na tisto področje, ki mu rečemo znanje. Zato velikokrat upravičen očitek, da tudi v šoli iščemo neznanje – tudi to so žal priprave na maturo in ta je tista, ki daje točke potrebne za vpis. Drugo, z izjemo specifičnih znanj na umetniških akademijah, v Sloveniji ta trenutek ne znamo (in nočemo) preverjati.
Mogoče na kratko še o preteklem šolskem letu? Kakšno šolsko leto je za nami? Kakšni so bili rezultati in kaj vas je najbolj presenetilo?
Za nami je zelo zanimivo šolsko leto, ki je bilo, če nanj poskusimo pogledati z neke kritične razdalje, polno življenja, z vsemi tistim pozitivnim in negativnim. Pa naj si bo to zelo tragičen začetek, ko smo izgubili izjemnega kolega in učitelja, nenadomestljivega sodelavca, do vseh uspehov, ki so šolo ne nazadnje ovenčali tudi s pomembnim, sicer javnosti neznanim priznanjem, ki pa v stroki pomeni šoli izjemno odlikovanje – to je Kumerdejevo priznanje, ki ga Zavod Republike Slovenije za šolstvo podeljuje tistim ustanovam, ki ne delujejo po povsem ustaljenem ritmu, na področju inovativnega, a znotraj mej, ki jih postavlja šolski sistem. Leto je bilo polno teh in onih skrajnosti, s kopico lepih trenutkov … V razredih, na hodnikih, pri našem skupnem delu … Zdi se mi, da je bilo enostavno drugačno in uspešno. Če se pogovarjamo o merljivem, smo izboljšali ta del učnega uspeha, v zlato knjigo maturantov splošne in poklicne mature vpisali 13 četrtošolk, totalno pa smo padli na cilju zmanjšanja števila izostankov, saj smo jih drastično povečali. Res je, da smo se letos lotili bolj izdelanega sistema beleženja izostankov, da imamo pregled tudi nad vsemi tistimi izostanki, ko ste dijaki odsotni zaradi obšolskih in projektnih dejavnosti. A cilj, da bi radi hodili v šolo in čim več časa preživeli skupaj, z nami, nas bo vodil še naprej. Vsak izostanek, upravičen ali neopravičen ima nek razlog, neko ozadje. Če ta izostanek ni povezan z objektivnim razlogom, kot je na primer bolezen, mora biti to velik alarm za šolo, saj očitno dijak vidi smisel v tem, da ostane doma in to z jasnim namenom, da ne bo šel v šolo. Ali je ta namen vezan na to, da se bo pripravljal na ocenjevanje, tako že čisto v fakultetno-izpitnem smislu, ali pa za to, ker mu je v šoli dolgčas, se mogoče v njej ne počuti prijetno. Na tem področju bomo morali vsi skupaj – učitelji, dijaki in starši še zelo veliko narediti, moram pa zopet izpostaviti pomen komunikacije. Kar se tiče spodbude dijakov k dodatnemu in domačemu delu pa je tako, da bomo pri domačih nalogah morali učitelji biti velikokrat bolj izvirni, predvsem pa dosledni. Da znamo domačemu delu dati smisel … Kar se tiče dodatnega dela se lahko pohvalimo z velikim povečanjem udeležbe dijakov na najrazličnejših tekmovanjih iz znanja, ki žal v naši državi velikokrat delujejo destimulativno – z nekimi kvotami in omejeno prehodnostjo. Povečanje zanimanja za raziskovalno delo me zelo veseli, pa tudi veliko število dijakov, ki sodelujejo pri obšolskih dejavnostih. Tudi v tem delu se trudimo biti kreativni in temu prostemu času dati predznak znanja – zlasti v neformalnem smislu in v najrazličnejših okvirih – od umetnosti, preko Sledka, do MEPIja, če malo posplošim. Več kot polovica dijakov se udejstvuje na tem ali onem področju … To, da se dijak vključi v eno obšolsko dejavnost, ki ni pogojena s številčno oceno in ne šteje pri vpisu na faks, je velik dosežek na področju učenja odgovornosti, o katerem sem že govoril. Da znate jasno izražati svoja hotenja in da vidite v obšolskih dejavnostih možnost nekega ustvarjalnega poligona za uresničitev svojih idej in želja.
Ste bil nad čim posebej presenečeni?
Rahlo sem bil presenečen nad vpisom, ker letos se je vpisovala zelo majhna generacija devetošolcev. Vpisnih mest v regiji je bilo bistveno več kot učencev. Tudi tozadevno smo lahko ponosni, čeprav je pa potrebno dodati, da je vpis na srednjo šolo plod številnih dejavnikov in nekih generacijskih trendov. Največje presenečenje šolskega leta bi pa težko izbral. Presenetil me je vsak dan znova, na ta ali oni način in mislim, da je še najbolje, da ostane tako.
Kaj se med počitnicami dogaja na šoli?
Počitnice so delovne in šola nikakor ne počiva. Zaključujemo s prenovo naravoslovnih prostorov – od prihodnjega šolskega leta bomo imeli nov kabinet za fiziko s prostorom za vaje. Prenavljajo se nekatere učilnice, kupili bomo nekaj nove opreme. Vhodni parter bomo hidroizolirali in rešili problem neprimerno nameščenih klimatov, ki kazijo izgled šole in upam, da v dogovoru z Zavodom za varovanje kulturne dediščine dosegli soglasje glede zasaditve že v jeseni. Osvežili in delno prenovili bomo staro telovadnico in športno dvorano, obnovili bomo vsa notranja vrata in menjali sistem zaklepanja. Na področju energetske sanacije bomo dokončno menjali vse radiatorje in luči v učilnicah, uredili garderobo pred plesno dvorano, dokupili nekaj novega pohištva. Pa tudi dijaki ne počivate, saj umetniki tretjega letnika urejajo kletne prostore pod staro telovadnico, kar je tudi precej zahteven in zanimiv projekt.
Lahko v naslednjem šolskem letu pričakujemo spremembe, ki se tičejo načina dela?
Malo bomo poskušali olajšati predmetnike tretjih in četrtih letnikov umetniške gimnazije, ki ima res (pre)obremenjen »delavnik« – vsa štiri leta po 36 ur na teden, kar je tudi zgornja zakonska meja tedenske urne obremenitve. To pomeni, da bomo nekaj vsebin bivalne kulture in osnov varovanja dediščine strnili v par popoldnevov in posledično razbremenili urnike, ki bodo tako malo bolj olajšali delo pri splošno-izobraževalnih predmetih. Enako tudi na predšolski vzgoji, kjer imajo četrtošolci zaradi enega dneva prakse posledično preostale 4 dni pouk praktično od 0. do 7. ure. Tako se bo ustvarjal bolj enovit sklop priprav na maturo vezanih na njihovo drugo, strokovno izpitno enoto. Pri gimnazijcih bomo nadaljevali z optimizacijo obveznih izbirnih vsebin, ki ostajajo v treh terminih, september, december, marec, uvedli bomo nekaj novih dejavnosti, predvsem na področju kreativnega razmišljanja, kariernega razvoja, ki ga želimo malo bolj vplesti v vse tri programe. Hitro lahko namreč ugotovimo, da poklicna in splošna matura še vedno »uporabljata« zastareli tip življenjepisa, nihče pa ne zna napisati motivacijskega pisma ali ustrezno vnesti podatke v standarizirani EuroCV. To bo postalo del kariernega svetovanja, zlasti v sodelovanju z našimi nekdanjimi dijaki. Pripravljamo nekaj novih projektnih povezav, intenzivirali bomo izmenjave dijakov s šolami v tujini. Septembra na enoletno izmenjavo v Nemčijo odhaja bodoča drugošolka Maja Ciglar, in sicer v organizaciji mednarodnega združenja AFS, kar bo za šolo povem nova izkušnja, zlasti, ker tudi k nam, sicer le za 3 mesece, prihaja dijakinja iz Italije. Maja bo pri nas še vseeno redno vpisana in bo določene obveznosti urejala na daljavo … Seveda ohranjamo tudi krajše izmenjave z Licejem Franceta Prešerna iz Trsta, celovško gimnazijo, Gimnazijo A. Sema iz Pirana, nadaljuje pa se tudi Eramsus + praksa v tujini za dijake predšolske vzgoje.
Nasvet za maturante, bodoče študente?
Od mene so dobili že toliko nasvetov, da ne vem, če še želijo kakšnega slišati. (smeh)
Za konec še pa nekaj naj-stvari …
Naj hrana?
Joj, ne vem. Sam zelo rad kuham in rad pri tem tudi eksperimentiram. Sicer mi za te podvige malce zmanjkuje časa, tako da se realno domača kuhinja že eno leto vrti okoli enih in istih stvari, ki so pač hitre in pririočne. Tako da res nimam najljubše hrane … Prej tisto »ne-naj«. To so nedvomno vampi.
Najljubša knjiga?
Tu moram izpostaviti Potres Janija Virka – je moja nostalgična spremljevalka že od srednješolskih let. To je zame eden najboljših slovenskih romanov. Ne vem točno zakaj, ampak to knjigo moram umestiti na prvo mesto. Drugače pa jih je še zelo veliko. Sledkovim bralcem pa naj priporočim predvsem dve – Allegro ma non troppo A. Cippole, mala knjižica z dvema esejema – o tem, kako je poper spremenil zgodovino Evrope in enim o človeški neumnosti. Drugo priporočilo pa je Štoparski vodnik po galaksiji D. Adamsa.
To tudi berete?
Ja vseh pet delov in tudi šestega, ki je izšel po pisateljevi smrti. Gre za avtorja, ki ti je bodisi všeč ali ne. Z izdatno mero pronicljivega angleškega humorja in neverjetno večplastnostjo pisanja. Štoparski vodnik lahko razumete kot lahkotno znanstveno fantastiko ali pa kot poglobljeno študija človeške nravi.
Najljubša prostočasna dejavnost, če imate sploh kaj prostega časa?
Rekel bi, da sem deloHOBIK – da je prosti čas delo in obratno. Mogoče v zadnjih letih malce pogrešam branje – zvečer nikakor ne uspe … Pogrešam tudi planine, ki so bile stalnica moje mladosti, pa tudi jadranje in smučanje, ki sta moji največji športni strasti. Čim več skušam potovati, ker mi dobro dene odmik od vsakodnevne rutine in vznemirljivo odkrivanje novega. Tudi moj nasvet za vse bralce je, da že zdaj, v teh letih, sploh pa ko boste sami upravljali s svojim časom in denarjem, da čimveč potujete. In da si privoščite dopust, ki ne sme biti vezan na kratko obdobje. Vsi potrebujemo odklop in tega v nekaj dneh ne moreš doseči.
Najljubša pijača?
Kava.
Najlepša hvala za izčrpne odgovore.
Še malo in zakorakali bomo v novo šolsko leto. Želimo vam še prijeten preostanek počitnic in uspešen začetek novega šolskega leta.
– Sledko
