23.12. 2022 nas je presenetilo vabilo v športno dvorano. Zbrali smo se vsi dijaki, hodnik proti športni dvorani je bil napolnjen z dijaki, v zraku se je dalo čutiti božični duh, veselje, radost, pričakovanje… Pričakovali smo predpočitniški nagovor, obvestilo ali pa kakšen kratek kulturni program. Kot vedno nas je nagovoril ravnatelj in takrat smo doživeli šok. Ravnatelj je sporočil novico o odstopu s funkcije… V spodnjem intervjuju, ki smo ga izvedli s sedaj že bivšim ravnateljem gospodom Gregorjem Delejo, boste tako med drugim izvedeli, kdaj se je odločil za odstop, razlog odstopa in njegove občutke ob zapuščanju naše GCC.
Na Gimnaziji Celje – Center ste bili najprej zaposleni kot profesor glasbe, znano je tudi, da ste aktivno vključeni v kulturno dogajanje z raznimi projekti v okviru šole in tudi drugače, zakaj ste se odločili za študij glasbe?
Biti učitelj je bila moja otroška želja. Ko so se vrstniki podajali na fantazijske karierne poti kot astronavti, policisti, vojaki, piloti in podobno, sem jaz že učiteljeval pred razredom plišastih igrač, pisal dnevnike in vodil redovalnico. Ko sem s sedmimi leti začel obiskovati še glasbeno šolo in se je k ljubeznim mojega življenja pridružila še glasba, se je tekom osnovne, zlasti pa srednje šole, izoblikoval tisti končni študijski cilj – postati učitelj glasbe. Pot me je vodila na Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, pa na številna izpopolnjevanja, kjer sem odkril še eno strast (produciranje in vodenje kulturni projektov), pa na zanimiva študentska dela po mariborskih šolah in v SNG Maribor.
Od leta 2014 ste bili ravnatelj GCC, zakaj ste kandidirali, kaj/kdo Vas je k temu spodbudil?
Leta 2012 se je upokojil dolgoletni ravnatelj GCC prof. Igor Majerle in na neki točki je kazalo, da za mesto ravnatelja ne bo kandidiral nihče v učiteljskem zboru. Takrat sem si rekel, da želim še bolj aktivno povezati mojo učiteljsko in managersko vlogo in sem kandidiral ter s kandidaturo po slabih dveh letih tudi uspel. Dejansko je šlo za individualno odločitev, ki pa sem jo “preveril” pri tistih, ki me res dobro poznajo in seveda uskladil v domačem okolju, saj brez podpore najbližjih tovrstni karierni premiki niso mogoči oz. imajo bistveno manj možnosti, da uspejo.
Kot ravnatelj GCC ste delali skoraj 9 let, kaj je bila najtežja stvar pri opravljanju vašega poklica, kako ste se spopadali z izzivi?
Najtežja stvar pri poklicu so bile tragične zgodbe dijakinj in dijakov, pa tudi kolegic in kolegov in staršev, s katerimi sem se srečal v preteklosti – ne le kot ravnatelj, ampak tudi prej kot učitelj in razrednik. Tisti grozni občutek, ko veš, da je zaradi spleta različnih okoliščin prizadeto mlado življenje še preden je dobro začelo živeti. A naša GCC je hvala bogu izrazito povezana skupnost, kjer je pomoč sočloveku pomembna vrednota, zato se je velika večina teh zgodb zaključila dobro, s pomočjo vseh, ki so lahko pomagali – od učiteljev, sošolk, sošolcev, svetovalne službe, naših zunanjih partnerskih organizacij, posameznikov in posameznic. Tiste, ki pa se niso, pa bom večno obžaloval.
Zelo izzivalno je bilo tudi koronsko obdobje zaprtja šol, ko smo ogromno energije usmerjali v to, da ohranjamo povezanost med nami, ne le izvedbe učnih ur in zasledovanja kurikularnih ciljev, ampak tudi tistega neprecenljivega občutka, da bomo skupaj zmogli, ne glede na vse.
Če pogledate nazaj v vsa leta Vašega ravnateljevanja, kateri dogodek je na Vas naredil največji vtis oz. ga boste za vedno ohranili v svojem spominu? Na kateri dosežek med Vašim ravnateljevanjem ste najbolj ponosni in zakaj?
Uh, teh dogodkov, pa tudi dosežkov, je veliko in dejansko bi zelo težko izbral le enega. Na nek način so prav vsi med sabo zelo povezani in ni ga dosežka brez nizov nekih (spremljevalnih) dogodkov. Mogoče bo lažje čez nekaj let, ko se bodo spomini še dodatno izčistili. Neizmerno sem hvaležen prav za vsako leto, ki sem ga kot učitelj, razrednik in ravnatelj preživel na naši GCC. Za izjemno število lepih spominov, trdnih prijateljstev, ki so se stkala v tem času, za to, da sem na šoli spoznal mojo življenjsko sopotnico, za številne glasbene dogodivščine z mojimi pevci in kolegi glasbeniki, za res veliko število projektov, za katere so mnogokrat dejali, da jih ne bomo mogli uresničiti ali izpeljati, za vse podelitve maturitetnih spričeval, valete in maturantske plese, ki so dogodki, ki ste nas še posebej dotaknejo, pa za vsako učno, razredno uro, sestanek Dijaškega razvojnega tima in Dijaške skupnosti … Skratka – v tem času ne bi spreminjal prav ničesar in zdi se mi, da je to nedvomno pokazatelj tega, da je bilo obdobje, ki smo ga preživeli skupaj, resnično kvalitetno in bogato. Se mi pa vsekakor eden največjih dosežkov zdijo vedno tisti trenutki, ko se srečamo z nekdanjimi dijakinjami in dijaki, in ti navdušeno, ponosno in zavzeto pripovedujejo o svojih srednješolskih dneh. Da znamo skupaj ustvarjati skupnost, ki pušča dobre, optimistične sledi, to se mi zdi neprecenljivo.
Za Vaš odstop z mesta ravnatelja, smo izvedeli tik pred prazniki, 23. 12. 2022, kdaj pa ste začeli razmišljati o odstopu? Bi bili z nami pripravljeni deliti razlog odstopa, kakšni izzivi Vas čakajo v prihodnje?
Dejansko sem ob prevzemu mesta ravnatelj Gimnazije Celje – Center leta 2014 napovedal, da bom ravnatelj največ dva mandata, v kolikor pa bi že po prvem prejel negativno mnenje dijaške skupnosti, sveta staršev in učiteljskega zbora, pa bi odstopil že 2019. Uradno bi se mi mandat iztekel v začetku leta 2024. Odločitev za predčasni odstop sem sprejel zelo na hitro – čisto dokončno v bistvu dva dni preden sem odstop tudi napovedal. Razlog je bilo zelo iskreno in neposredno vabilo v ekipo novega celjskega župana, ki sem ga tudi kot prvopodpisani pod njegovo kandidaturo javno podprl avgusta 2022 in bil širši del njegove ekipe v času kampanje v jesenskih mesecih. Po zmagi na volitvah 4. 12. je začel novi župan sestavljati ekipo in tako je prišlo tudi povabilo, za njim pa temeljit razmislek, pogovor z najbližjimi in odločitev. Že v mojih srednješolskih letih, ko sem na nek način postal Celjan (G. Deleja je otroštvo sicer preživljal v Mozirju, op. p.) sem se zelo aktivno vključeval v lokalno dogajanje, predvsem na področju kulture. To se je v času študija le še krepilo in ves čas moje poklicne kariere, tako v šolstvu kot zunaj njega, sem to ohranjal kot pomemben del mojega življenja. Sedaj je napočila priložnost, da lahko mestu, ki me je pomembno zaznamovalo na moji profesionalni in osebni poti, to tudi vrnem in aktivno podprem spremembe in novo energijo na čelu našega mesta. Svojo profesionalno pot z novim letom tako nadaljujem kot vršilec dolžnosti direktorja občinske uprave – vsaj za nekaj časa, potem pa bomo videli dalje.
Veljate oz. ste veljali za vir tistega pravega utripa GCC, ki ste ga skupaj z dijaki peljali vsa leta, kaj je po vašem mnenju tisto, kar Vas dela enostavno drugačnega ravnatelja?
Mislim, da kot ravnatelj nisem bil prav nič drugačen, imel pa sem to čast in velik privilegij, da sem ravnateljeval #enostavnodrugačni šoli oz. še bolje povedano – res drugačnim, izjemnim, odličnim, ustvarjalnim in predanim dijakinjam in dijakom ter kolegicam in kolegom učiteljem. Utrip, tako značilen za našo šolo, ustvarjate prav vi, dijakinje in dijaki, skupaj s profesoricami in profesorji.
Boste pogrešali GCC?
Vsekakor. Šolo, njen utrip, še najbolj pa njene “prebivalke in prebivalce” bom zelo pogrešal. Pa seveda mojo FaVoZo, številne projekte, ki sem jih sooblikoval. Seveda se nadejam dobrega sodelovanja s šolo tudi v prihodnje, prav tako pa želim (p)ostati zelo aktiven član Društva GCC, ki povezuje nekdanje dijake, učitelje in prijatelje GCC, tako da verjamem, da bo tudi moja prihodnja pot tako ali drugače povezana z našo GCC.
Kaj bi/ste svetovali prof. Lipniku, ki zaenkrat prevzema vodenje šole?
Profesor Lipnik je izjemen kolega, odličen učitelj, ob vsem tem pa še nekdanji dijak naše GCC, ki mu za šolo bije veliko in dobro srce. To se mi zdi najpomembnejše in moj nasvet, ki sem ga dal kolegu, je bil usmerjen le v to, da mora šolo čutiti in ji pustiti, da še naprej razvija svoje neizmerne potenciale ter predstavlja varno in spodbudno (učno) okolje za vse dijakinje, dijake ter zaposlene.
Gospodu Deleji se zahvaljujemo za bogate odgovore, za njegov čas in srčnost, ki smo jo v odgovorih lahko zaznali. Želimo mu veliko uspeha na nadaljnji poti in sreče pri novem delu.
Ula
