Vsi smo že bili kdaj v dilemi, ko smo sošolcu skušali povedati, katera tajnica danes dela: »Tista blontna z očali.« Da, obe sta blontni in imata očala … Zdaj je vaša edinstvena priložnost, da spoznate naši enostavno drugačni tajnici a. k. a. deklici za vse. 😉 Nasmejani, pozitivni in energični – Karmen Korošec in Barbara Jančič.
Karmen Korošec Barbara Jančič
Katera je vaša najljubša knjiga?
Karmen: Mali Princ.
Barbara: Jaz pa potrebujem knjigo, ki me sprosti, nasmeji, ima srečen konec. Nazadnje sem pa brala kuharsko knjigo.
Najljubši film oz. serija?
K: Vrnitev v plavo laguno.
B: Gospodar prstanov.
Katera je vaša najljubša zvrst glasbe?
B: Odvisno od razpoloženja. Rada imam rock, hrvaške, slovenske … Amapak Gunsi so vedno zame. V kratkem grem tudi na njihov koncert.
K: Jaz pa poslušam vse. Jaz, Barbara in prof. Valerija Zorko gremo v kratkem tudi na potovanje in glasbeno izpopolnjevanje – na koncert Bryana Adamsa.
Ko smo že ravno pri potovanjih in izpopolnjevanjih – katero je vaše najljubše potovanje?
K: Še nisem nikamor tako potovala. Najboljše potovanje je bilo potovanje z avtodomom po Dalmaciji.
B: Z družino nisem šla nikamor tako daleč … Mi je pa ostalo v spominu potovanje, ko sem bila mlada. Odšla sem v Kanado in na Florido. Takrat sem se prvič dotaknila delfina – to mi je bilo neverjetno, ker so mi delfini najljubše živali.
Če pa bi lahko izbirali, kam bi odšli na potovanje?
B: V Mehiko.
K: Na Bali. Ležala bi na mreži, pozibavala bi se … mmmmm …
Katera pa je vaša najljubša jed oz. česa ne jeste?
K: Jaz jem vse. Ne jem pa rada pikantnega in pa vampov.
B: Slano, začinjeno in pikantno. Zelenjava pečena na žaru z veliko začimbami in majonezo. Pa seveda ribe in morski sadeži. No, nisem vegetarijanka, se pa izogibam mesa – če mi ga ni potrebno jesti, ga ne jem.
Katero osebo občudujete in zakaj?
K: Jaz občudujem mojo mami. Res. Marsikaj je pretrpela, kljub temu pa gre skozi življenje in se trudi, da preživi.
B: Nimam neke določene osebe, ki bi jo občudovala, lahko pa rečem, da občudujem takšne ljudi, kot je njena mami. Občudujem ljudi, ki so bili na dnu, ampak so vedno našli neko oporo, da so se spet pobrali.
K: Nekako tako, kot tisti moto – nikoli ne more biti tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.
B: Res je, vsakdo lahko pade, samo obležati ne sme. Človek nikoli ne sme obupati.
Kaj vas spravi v dobro voljo – da vas bomo dijaki lahko vsak dan razveseljevali? 😉 
K: To, da pridete nasmejani in dobre volje, da pozdravite »Dobro jutro!«. Mladi ljudje ste, bodite nasmejani. Bodite dobre volje in izkoristite mladost!
B: Tako, kot je rekla Karmen. Pozdrav, nasmeh in dobra volja. Pa že to, da je zjutraj na radiu glasba, paptičje petje, zjutraj, ko hranim ptičke …
Katerega dogodka ne boste nikoli pozabili?
K: Rojstvo svojih otrok. Res, za vse 3 bi lahko nekaj povedala. Tega ne bom v življenju pozabila.
B: Rojstvo otrok je res nekaj čisto posebnega. Prvi tak dogodek je zame bil srečanje z delfinom, tega tudi ne bom pozabila. Potem je trenutek, ko sem izvedela, da sem noseča in pa seveda rojstvo obeh otrok.
Kakšno je vaše življenjsko vodilo?
K: Jaz sem ga že prej povedala; nikoli ne more biti tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.
B: Ne obupaj ter živi in pusti živeti.
Kaj najraje počneta v prostem času?
K: Likava! (smeh) Zaenkrat si še ne vzamem časa zase. Imam punčko staro 2 leti in smo vedno skupaj. Prosti čas preživljam z družino.
B: Pa težko najdeva prosti čas. Zvečer, ko dam otroke spat, če že želim gledat TV, zraven še likam. Zelo rada pa imam živali, lahko rečem, da je to moj hobi. Tudi vrtnarim rada.
Kaj ste si želeli postati kot otrok?
B: Jaz sem želela delat z živalmi. Najprej sem želela biti nekaj v živalskem vrtu, pa sem potem ugotovila, da to ni tako fajn. Potem sem želela biti veterinarka, pa sem tudi ugotovila, da moreš delat stvari, ki meni niso tako pogodu.
K: Jaz nisem hodila v vrtec, mene je čuval stari ata in sem ga rada frizirala. Mislila sem, da bom frizerka. Potem pa tudi, da bom medicinska sestra, ampak ne bi zmogla prenesti krvi in tega, joj. No, saj bi bila sestra, ampak bi morali biti vsi zdravi, čisti in lepi. (smeh)
Če bi imeli možnost, bi se vrnili v preteklost in spremenili kakšno svoje dejanje?
K: JA! Jaz, ko bi bila stara 15 let, bi hodila ven in bi ga žurala! Res bi ga žurala, ampak po pameti.
B: No, jaz bi pa ravno nasprotno – malo manj žuranja. (smeh) Ampak po drugi strani, mogoče pa potem ne bi bila tukaj, kjer sem zdaj. Mogoče ne bi spoznala moža … Vse je za nekaj dobro.
Bi lahko delili z nami kakšno zanimivo anekdoto?
K: Rdeči dežnik, ta je iz službe. Zadnjič se oglasi gospa in reče »Dober dan! Veste kaj, pred časom sem izgubila rdeči dežnik v plesni dvorani.« Jaz sem pogledala Barbaro in sva vedeli, da to ne bo dobro. (smeh) Glede na to, da je to šola in da je vmes zelo deževalo, tega dežnika ni bilo več. Ko sem jo peljala pogledat, kje je dežnik, mi je gospa razlagala, kako je to lepa šola in da bi rada tukaj delala. (smeh)
B: In čez čas se gospa vrne, ampak brez Karmen! Seveda je bila moja misel, da ji je pobegnila. (smeh) Potem mi je gospa povedala telefonsko številko. Pod mapo “aktualno” imava zdaj listek rdeči dežnik in njeno številko. (smeh)
Kaj vas dela enostavno drugačni tajnici?
B: Enostavno drugačen ravnatelj, enostavno drugačni dijaki … Enostavno drugačna kolegica.
K: Dihava s šolo in takrat, ko nisva dobre volje, sva enostavno raz* (smeh).
Kaj se vam zdi najbolj zanimivo pri delu na GCC?
B: Vsestranskost. Lotiva se čisto vsega – deklici za vse!
K: Zjutraj, ko odpreš omaro, pa se vprašaš, kaj boš danes oblekel, kateri kostim – Gucci, Versace, Dolce & Gabbana – am, ne … Kavbojke, ker ne vem, kaj bom danes delala.
B: Ja, lotiva se vsega. Zadnjič sva neke table tovorili, kaj boš v nekih špičakih hodil v službo.
K: Pa gor, pa dol, pa sem, pa tja, pa v arhiv … Meni je rekla Barbara, da zelo ne rada hodi v zbornico. Pa zakaj? Meni je pa fajn, malo se smejiš in pogovarjaš, prideš nazaj … Ja, zdaj vedno bolj vem zakaj. Grem v zbornico, dobim toliko naročil, da si ne morem vsega niti zapomniti. Zdaj samo letim v zbornico, razdelim pošto in takoj nazaj v tajništvo.
Katere so bile najbolj smešne oz. čudne stvari, ki so jih dijaki prinesli ali pa iskali v tajništvu?
K: No, 2 sta že iskala zobni aparat.
B: Zavitega v prtiček! Meni je drugače zelo čudno, ko pridejo po lestev v tajništvo ali pa klešče, izvijač. (smeh)
K: Smešno mi je, ko pridejo v tajništvo in vprašajo, če imava šivanko. »Pa to bi morale imeti.«
B: Tajništvo je vse – papirnica, skladišče …
K: Zato imava vedno na zalogi več barv papirja, različni materiali …
B: Tudi zabavno je, ko iščejo gospoda profesorja hišnika. (smeh)
Kakšno kavo pije ravnatelj?
B: Ravnatelj ima rad sladkano. Čaj pije samo kadar je bolan. Drugače pa ima rad sokove, ki se redčijo z vodo.
K: Najzanimivejše je kavo kuhat dijakom, ki pridejo na sestanke – smrklovje. (smeh) No, pa sej, na mladih svet stoji. Perspektivni ljudje. Potem vprašava dijake, kaj gredo študirat, da bova imeli koristi, ko bova stari. (smeh)
B: Karmen vedno išče zdravnike.
K: Ja, sem takšen hipohonder – boli me vse, česar se ne da pokazati.
Od kdaj se poznata?
K: Poznava se iz osnovne šole, čeprav se jaz tega ne spomnim najbolje.
B: Jaz sem najprej hodila na I. OŠ Celje, potem pa sem hodila na Hudinjo. Tam sva se spoznali. V 4. razredu se spomnim, da je Karmen pela na ekskurziji na Debeli Artič.
K: Jaz sem pa iz Ljubečne in saj veste, kako je to ‘kad seljak dođe u grad’ … No, ja … Spoznali sva se na Hudinji. Potem v srednji šoli nisva bili sošolki, sva pa delali skupaj med počitnicami na banki.
B: Karmen je hodila na to šolo – GCC, jaz pa sem hodila na ekonomsko.
Pa se je GCC zelo spremenila?
K: Če se je spremenila? Veste, da včasih nismo vedeli, kje je tajništvo, računovodstvo …
B: Včasih je bila blagajna. Tukaj, kjer je zdaj slavistični kabinet.
K: Ko je šel bivši ravnatelj g. Majerle po hodniku, mi smo se vsi kar umikali … Danes pa pridejo otroci kar tako v tajništvo: »Ka je ravnatl tuki?«. (smeh)
Mogoče kakšen nasvet za dijake?
K: K nama prihajajo mladi v stiski, ki se trudijo, učijo in potem jim ne uspe. Premladi ste, da bi imeli psihične težave. Dijake sva že mirili, klicali na urgenco, dajali obhladke. To so panični napadi, hvala bogu, da ni kaj hujšega. Ja, šola je pomembna, ampak se da preživeti tudi drugače. Ne sekirajte se preveč, življenje je samo eno.
B: Življenje je pomembno. Tudi drugače se ogromno naučite, izkušnje prinesejo ogromno. Res morate znati tudi uživati, pa pomembno je tudi to, da ste zdravi. Uživajte življenje!
Obema se iskreno zahvaljujemo za čas in odgovore na naša vprašanja! Želimo vama obilo nasmejanih dni, optimizma, prijetnega šefa ter super sodelavce. 🙂
