Tako sedanji kot bivši dijaki GCC so uspešni na raznovrstnih področjih – od glasbe, gledališča pa do športa in jezikov… Ema Žurej je ena izmed njih. Njena ljubezen je ples. Dijaki se je verjetno spomnite z raznih šolskih proslav, na katerih je sodelovala s plesnimi točkami. Lani je maturirala, letos pa je za kratek čas odpotovala v Španijo kot au-pair varuška za otroke. Intervju o njenih španskih izkušnjah, življenjskih ciljih in šolanju je opravil Izidor Furjan, Sledko pa ga je posebej za vas prevedel v slovenščino. Ob branju boste zagotovo spoznali, da je Emina izkušnja res nekaj posebnega.
Ema, po čem te poznajo Slovenci in Evropejci? Kaj je na tebi res izrazito?
Vsi me poznajo kot nasmejano plavolaso plesalko. Poznajo me tudi po mojih plesnih nastopih in predstavah. Leta 2012 sem plesala v predstavi Odsevi, ki je nastala pod okriljem izvrstne mariborske koreografinje, Mojce Ussar. Leto kasneje sem za moj nastop v plesni miniaturi OPUS dobila nagrado. Lansko poletje sem ob Viti Vybihal predstavljala Slovenijo na mednarodnem plesnem prvenstvu na Portugalskem. Bili sva petnajsti.
Si nadarjena plesalka. Je tvoj odhod v Madrid povezan s tem hobijem?
Prvotni razlog za odhod je bilo dejstvo, da nisem bila sprejeta na želeno plesno akademijo v Amsterdamu. Drugi razlog je to, da se mi je akademija izmuznila za samo eno točko. Cel september in oktober sem delala kot natakarica v kavarni, nato pa sem si rekla, da tako ne morem preživeti celega leta. Začela sem raziskovati in kmalu našla prijazno družino s štirimi otroci, ki mi je ponudila delo.
V Madridu si sedaj že nekaj mesecev. Kako poteka tvoj dan?
Moj prvotni namen je, da otroke naučim govoriti angleško. Zato se vstanem ob osmih zjutraj in ko se otroci odpravijo v šolo, začnem ob devetih učiti tiste, ki ostanejo doma, angleško. Sem edina v družini, ki zna angleško. Jutra in vikendi so prosti, takrat treniram ples ali pa plešem sama. Moj cilj je, da treniram veliko in načrtujem nekaj avdicij. Našla sem plesno šolo, ki ponuja ‘all you can dance’, zato imam po tri do štiri treninge na dan. V Sloveniji ni niti najmanjše možnosti, da bi to lahko počela.
Kakšne izkušnje imaš z ljudmi in jezikom? Hablas espanol?
V srednji šoli sem se špansko učila štiri leta, kjer sem (na srečo) imela dobro učiteljico. V treh mesecih sem tako popolnoma osvojila jezik. Glede španske kulture pa – mislim, da sem bila rojena, da živim v Španiji. Toplo sredozemsko podnebje, vedno toplo in močno sonce, ko pogledaš navzgor vidiš jasno modro nebo… Počutim se odlično in sijoče.
Obžaluješ, da nisi bila sprejeta na želeno univerzo? Kaj so tvoje misli,ko se ozreš nazaj?
Sploh ne, ničesar ne obžalujem! Bolj kot mislim na to, bolj srečna sem, da sem bila prisiljena poiskati alternativo. To je ena izmed najboljših stvari, ki so se mi kdajkoli zgodile. Našla sem stvar, ki mi je res razširila obzorja. Zelo dobro sem spoznala špansko družino in njihove navade. Če bi v Sloveniji študirala Španščino, ne bi tega znanja nikoli pridobila. Ničesar ne bi izkusila zase, ničesar ne bi čutila zase. Drugi ti lahko povejo, kakšen je občutek, vendar je osebna izkušnja neprecenljiva. Če bi morala, bi vse skupaj storila še enkrat. Razmišljala sem, da bi šla v Anglijo, vendar sem zadovoljna s Španijo, s soncem in vročino. Anglija bi bila zelo drugačna.
Misliš, da bi morali vsi ‘pavzirati’ po srednji šoli? Kaj so dobre in slabe strani te odločitve?
No, glede tega ne bi smelo biti nikakršnega pritiska. Vendar bi morala biti ideja bolj sprejeta. Ljudje bi morali take priložnosti videti kot enakovredne študiju ali celo kot boljšo izbiro. Nekateri menijo, da je moja izkušnja manj vredna, ker me vidijo delati namesto študirati. Glede tega obstaja nek predsodek. Naša družba bi morala biti bolj podpirajoča glede tega. V tujini je precej pogosto, da si vzameš eno leto prosto in razmisliš, kaj hočeš narediti s svojim življenjem. Moraš razmisliti o prihodnosti. Veliko je koristi, saj pridobiš znanje in izkušnje, ki jih v šoli ne moreš, učiš se o življenju, saj nisi več odvisen od staršev in moraš delati stvari zase. V Sloveniji prihaja iz srednjih šol ogromen val otrok, ki ne vedo, kaj bi počeli – jaz sem bila ena izmed njih. Celo na gimnazijo sem šla zato, ker je najbolj splošna šola, ki mi je pustila odprta vsa vrata – ker nisem vedela, kaj hočem v življenju. Ko sem maturirala, še vedno nisem imela pojma, kaj bi. To leto, je leto življenjskih odločitev, ki jih hočem sprejeti; je leto razmisleka o sebi in stvareh, ki jih hočem početi brez vključenosti šolskega sistema. Mislim, da je to vredno več kot pa dobiti diplomo leto dni hitreje. Slaba stran tega je, da potrebuješ tisto nekaj, kar boš počel to leto. To je edini prava slaba stran. Nekateri ljudje imajo zelo malo domišljije in bi morda takšno leto enostavno vrgli proč.
Glede na tvojo izkušnjo, kaj je dodana vrednost življenja in dela izven Slovenije?
Neprecenljivo je! Dobiš odlično izkušnjo. Živeti v Ljubljani je tudi lahko nova izkušnja, vendar iti v tujino in spoznati, da te še vedno umeščajo v Jugoslavijo … Zamisliš se. Iti iz okolja, v katerem si odraščal, je edinstvena izkušnja. Pridobiš nov pogled na življenje, družino, prijatelje, sistem, v katerem živiš. Vidiš, koga res pogrešaš in spoznaš, kaj je res nenadomestljivo v tvojem življenju.
Veliko potuješ. Lahko z nami deliš zgodbo iz enega od tvojih potovanj?
Spomnim se zgodbe, ki bi jo res rada delila. Šla sem v Amsterdam, kjer sem imela štiri dni avdicij. Hostel sem imela rezervirana za prva dva dni, za ostala dva dni pa ne. Ničesar nisem našla. Šla sem na letalo za Amsterdam brez da bi vedela, kje bom spala. Kolega je poznal dve domačinki in tako sem končala v centru mesta, v dvonadstropnem študentskem stanovanju z domačini. Bilo je super, saj bi lahko končala na ulici.
Kakšne načrte imaš glede vrnitve v Slovenijo? Je Slovenija država, kjer načrtuješ študirati in delati?
Pred mano je zelo resna odločitev. Bom študirala ali bom plesala? Če izberem ples, nimam nikakršnega zagotovila, da bom dobila službo, pa tudi veliko časa in denarja bi morala nameniti samo temu. Če se odločim študirati, moram izbrati med Slovenijo ter tujino, in če sem odkrita, me prav nič ne vleče nazaj domov. V najhujšem primeru se bom vrnila v Slovenijo in preko izmenjav potovala. Nimam sanjske destinacije. Šla bom tja, kjer se ponuja priložnost.
Kakšen je tvoj nasvet za tiste, ki hočejo slediti tvojemu vzgledu?
Sicer je to odlična izkušnja, vendar morate biti previdni. Ni vsaka izkušnja prijetna in dobra. Moja je, vendar sem slišala o veliko slabih izkušnjah. Z družino sem se res dobro ujela! Radi mi pomagajo in me res spoštujejo. Sem Au-Pair, kar pomeni, da si vzamem čas za učenje otrok. Ko se odločiš za to, ne smeš misliti na to, da greš v Madrid, temveč na to, da boš živel z družino, s katero se moraš razumeti. Ni važno, če greš v Madrid ali v London ali pa nekam na sredo ničesar.
Če se odločite obiskati Madrid, vam bo Ema z veseljem razkazala mesto. 🙂
Originalni intervju: http://www.globetrotter.si/anglesko/links-det.asp?id=1228
