Nenaden izbruh koronavirusa je vse skupaj postavil pred velik izziv, s katerim se vsak posameznik sooča drugače. Tokrat pa smo na situacijo imeli priložnost pogledati tudi z druge strani; s strani doktorja medicine, katerega požrtvovalna in humana dejanja nedvomno ne počivajo.
Boris Robič se je svojo izobraževalno pot po osnovni šoli odločil nadaljevati na Gimnaziji Celje – Center. Po vprašanju, v kakšnem spominu mu je ostala GCC, je z nasmeškom na obrazu pripomnil, da so mu nedvomno ostali lepi spomini. K njegovi odločitvi za študij medicine je med drugim doprinesla tudi profesorica Saša Ogrizek:” Bila je stroga, a posledično je bila matura iz biologije ‘walk in the park’.”
Po končani Medicinski fakulteti v Ljubljani, se mu je med čakanjem na specializacijo ponudila priložnost za doktorski študij v Belgiji. Vesel je, da je ta izziv sprejel, a še bolj vesel je, da se mu je v Slovenijo uspelo vrniti na delovno mesto kardiokirurga v UKC Maribor, kjer bo njegova izkušnja iz tujine prinesla dodano vrednost:” Kljub vsemu Slovenija še vedno ponuja več človečnosti, predvsem pa ravnotežja med poklicnim in družinskih življenjem. Kljub številnim prednostim zahodnega sveta, (predvsem boljši pogoji za delo) pa si ljudje v tako hitrem tempu življenja težko najdejo čas za svojo družino. Sam pa si življenja kjer bi za moj dom namesto naju z ženo skrbeli gospodinja in varuška nisem predstavljal.”
Po še nekaj besedah o življenju v tujini pa se mi je zdelo prav, da se dotakneva še druge teme. Za uspešen boj proti virusu meni, da je bilo ključno hitro, rigorozno in učinkovito ukrepanje države, temu pa so doprinesli tudi vsi, ki so se teh ukrepov držali. “Ljudem je potrebno čestitati, da so se tako hitro odzvali, in da se lahko sedaj postopoma lažje vračamo v normalno življenje,” pove.
Tako kot številni drugi zdravstveni delavci, je tudi sam tvegal svoje zdravje in zdravje svoje družine, a skromno doda:” Vsak, ki je imel možnost, je opravil svoje delo in pomagal po svojih najboljših močeh. Navsezadnje je to ne le naša služba, ampak tudi poslanstvo.”
Pogovor sva zaključila s pozitivnim pregledom celotne situacije:”Kljub temu, da je bilo težko upam, da se bomo iz tega nekaj naučili. Paziti pa moramo, da se ne naučimo napačnih stvari, med drugimi razdalje med nami. Upam pa, da bomo spoznali kako velik pomen imajo naše družine, kot drugo pa ljudje, ki so ves ta čas za nas skrbeli, a jih ponavadi spregledamo.” Meni, da bi morali spoštovati kmete, ki nam pridelujejo vso hrano, logistično službo, trgovke in druge, saj bi največja panika nastala takrat, ko bi se v trgovinah začele prazniti police. Želi pa si, da bi se v zdravstvo vlagalo bolj, in to ne samo ob kriznih situacijah, saj bodo le tako lahko zadovoljili potrebam celotne populacije.
“Morda bo potrebno dobiti nove vrednote. Če bomo postali odgovorni in se zavedali, da s skrbjo za lastno zdravje skrbimo obenem za zdravje najbolj občutljivih posameznikov naše družbe, bomo lahko prihodnje epidemije preprečili brez večje razširitve in gospodarske zaustavitve,” pove. Končala pa sva z mislijo, s katero mislim, da se strinja prav vsak izmed nas:” Najbolj pomemben pa je čas. Do petnajst minut natančno načrtovan dan se je spremenil v priložnost, da čas preživimo s svojo družino.«
Gospodu Borisu Robiču se iskreno zahvaljujem za čas in prijeten pogovor, v prihodnosti pa mu želim veliko uspeha.
NH
