Domen Gradišek je dijak 4. c-razreda, pevec FaVoZe, nasmejan, dobrovoljen in vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Zanesljiv fant, ki uživa v glasbi in športu. Pred dobrim mesecem se je vrnil z enotedenskega obiska Danske, pred kratkim je užival na maturantskem izletu na Malti, konec oktobra pa njegov razred pripravlja dobrodelni koncert. O vsem tem in še čem je Domen spregovoril za Sledko.
Kako si se imel na Danskem?
Na Danskem je bilo super! Šel sem edini iz šole in iskreno rečeno, malo me je bilo strah, a ravno zaradi tega, ker sem vedel, da nikogar ne bom poznal sem užival. Bil je eden najboljših tednov v mojem življenju. Lahko se tudi pohvalim, da sem se kopal v Severnem morju. No, kopal … To je kar močna beseda, bolj skočil v vodo in čim hitreje stekel iz nje (smeh).
Mi je pa v spominu ostala zgodba iz danskega parlamenta. Imajo hodnik, kjer so obešene slike vseh dosedanjih predsednikov in predsednic vlade. Nek slikar je na sliki upodobil predsednika, zraven pa še dve prazni tempari; ni pa naslikal čopiča, slika je ostala tudi brez podpisa. Slikar namreč trdi, da je na sliki napaka. Ko bo nekdo ugotovil, kje se je zmotil, bo sliko dokončal – narisal bo čopič in se podpisal. No, naš vodič je rekel, da že 10 let gleda to sliko in še kar ni našel napake.
Kako pa je bilo na Malti?
Pričakoval sem, da bo super, in res je bilo. Všeč mi je bilo, ker je bila družba res izjemna – tako sovrstnikov kot profesorjev. Čeprav me sam hotel in vodička nista ravno navdušila, je bil izlet nepozaben. Smo se pa ravno zaradi tega veliko nasmejali ter dobili »novo in dragoceno znanje«.
Predvidevam, da ste na vseh potovanjih veliko peli … Sam si že tretje leto pevec pri FaVoZi. Zakaj nisi pristopil že v 1. letniku?
Sam sem precej bojazljiva oseba; tudi same srednje šole me je bilo strah. Mislil sem, da si bom nakopal preveč obveznosti, da ne bom shajal z vsemi stvarmi. Začel sem z debato, v drugem letniku pa sem opustil debato in se priključil pevskemu zboru. Mi pa ni žal, da sem pridobil nekaj osnov tudi v debati. Predvsem se spominjam debatnega turnirja v Ormožu, ko smo z Urhom in Aleksandrom doživeli prav zanimiv dan (smeh). Mislim, da podrobnosti niso primerne za tale intervju, se pa lahko osebno obrnete name in vam razkrijem ta doživljaj …
FaVoZa pa je vseeno dejavnost, v kateri si se najbolj našel …
Zelo imam rad glasbo. Igram citre, kitaro, ukulele in pojem. Najbolj sem srečen, ko imam malo časa, da se lahko zaprem v sobo in igram inštrument, saj se tako najbolj sprostim. Moja najljubša inštrumentalna pesem je Balada za Adelino, ki jo znam zaigrati (zaenkrat) samo na citre. Glasba je že sama po sebi nek čar, ko pa si v družbi fantov kot so sopevci pri FaVoZi, je res super. Nimaš razloga, da ne bi ostal.
Si odličnjak z izjemno lepim povprečjem, bister in deloven fant. Te je vseeno strah mature ali verjameš, da boš tudi to odlično izpeljal?
Mislim da te mora biti malo strah, saj drugače ne bi dali vse od sebe. Zaenkrat lahko rečem, da me je čisto dovolj strah (smeh). Nisem še odločen, kaj bom študiral in mislim, da ko bom dokočno ugotovil kaj vpisati, bo vse lažje. Največja težava vseh maturantov je verjetno pritisk »kaj pa če mi ne bo uspelo?« Vsi se ukvarjamo s svojimi strahovi in težavami, a verjamem, da nam bo na koncu vsem uspelo tako kot smo si zamislili.
Življenje vseh je ustvarjeno iz uspehov in neuspehov. Katere bi ti izpostavil?
Sam doživljam ogromno uspehov na akademskem področju. Nenazadnje sem uspehe doživljal tudi na ostalih področjih – šport, kultura … No, neuspehi pa uspehom najbrž sledijo že po naravni poti … Sploh pri športu – košarki, saj je ekipni šport. Znati prenesti poraz je še vedno vrlina, ki bi se jo rad naučil. Tudi izpit za avto, ko sem ga delal prvič in padel, je bil hud poraz, ki me je okrepil. Na vsak način sem hvaležen družini in prijateljem, ki so mi doslej vedno stali ob strani in tako olajšali breme neuspehov ter se z mano veselili vseh uspehov.
Sam poskušam biti ne glede na vse srečen; mislim, da je to tudi glavni smisel naših življenj. Biti srečen in srečo iskati povsod, ob tem pa se zavedati tudi tega, da je sreča vedno tudi v nas samih, samo poslušati se moramo znati. Ugotavljam pa še nekaj – da sem najbolj srečen takrat, ko so srečni tudi drugi ob meni.
Ko sva že ravno pri deljenju sreče z drugimi. Vedno si pripravljen ponuditi pomoč, marsikdo se obrne nate v trenutku stiske …
Rad pomagam … Pa naj si bo to doma pri gospodinjskih opravilih ali pa sošolkam in sošolcem pri šolskem delu. Po mojem mnenju je pri medsebojni pomoči najpomembneje to, da pomagamo z veseljem. Potem je tudi tisti, ki mu pomagamo bolj srečen kot če bi do njega pristopili s kislim obrazom. In na koncu smo vsi srečni 🙂
Tvoj razred se je letošnje leto odločil, da bo z dobrodelnim koncertom pomagal punčki Lani. Kako to, da ste se odločili za ta projekt?
Naš razrednik, profesor Miha Gartner, je bil razrednik tisti generaciji, ki je prva organizirala sedaj že tradicionalni jesenski koncert na GCC. Želimo mu pokazati, da je tudi nas “okužil” z dobrodelnostjo, zato smo se odločili za organizacijo letošnjega dogodka, ki je namenjen 8-letni Lani, ki se bojuje s hudo obliko cerebralne paralize.
Kje pa se vidiš čez 10 ali 15 let?
Rad bi se ukvarjal z matematiko ali fiziko. Zanima me poklic učitelja. Na splošno pa bi rad živel na deželi in imel mačke (smeh). Dve mački, za kateri še nimam izbranih imen (smeh).
Imaš morda kakšen nasvet, idejo?
Mislim, da je treba najti neko srednjo pot med zabavo in delom. Tisti, ki rečejo, da je srednja šola zabava, ne bodo daleč prišli, ker je treba delati. Včasih tudi tako, da “dol teče”! Moraš se malo potruditi, življenje ne more biti “postlano z rožicami” … Če vložiš trud, potlej je tudi uspeh lepši! Lahko si z razlogom ponosen nase in vesel, da ti je nekaj uspelo. Seveda pa ne smemo pozabiti na počitek in zabavo! (smeh) Najti je treba zdravo srednjo pot.
Domnu se iskreno zahvaljujemo za čas in odgovore. Želimo mu veliko uspeha, sreče, veselja in zadovoljstva! 🙂
