Claire Ryan je okrožna sodnica v Aucklandu na Novi Zelandiji. Te dni je v Sloveniji sodelovala na Mednarodnem debatnem turnirju v Ljutomeru (International Debate Tournament Ljutomer), ki se je odvil že trinajstič zapored.
SLEDKO: Kakšno je bilo vaše otroštvo? Vas je pravo navdušilo že med vašim šolanjem, ali ste se za študij prava odločili šele pred nadaljnim šolanjem?
CLAIRE RYAN: Moj oče je bil pravnik. Ko sem bila majhna, sem se ob sobotah po navadi ukvarjala s športom, medtem ko je on po navadi delal. Velikokrat sem odšla z njim. Rekel mi je, naj bom na sodišču, med njegovim delom, čisto tiho. In za nekoga, kot sem jaz, ki sem venomer klepetala, je bila to zelo težka stvar. Ampak sem bila nad dogajanjem tako fascinirana, da sem bila čisto tiho. Videla sem, kaj je delal moj oče in bilo mi je zelo všeč. Ko sem se šolala, sem razmišljala tudi o tem, da bi bila znanstvenica, vendar sem se na koncu odločila za pravo. Polovico kariere sem bila odvetnica, drugo polovico pa državna tožilka. Leta 2011 pa sem postala okrožna sodnica.
Imela sem čudovito otroštvo. Bila sem ena od petih otrok. Moja starša sta oba izhajala iz dokaj revnih družin. Moj oče je izgubil mater, ko je bil še zelo mlad, pri dveh ali treh letih. V najstniških letih mu je umrl tudi oče. In mislim, da nas je izjemno razvajal, saj nam je želel dati stvari, ki jih sam ni imel. Zato upam, da nisem preveč razvajena.
S: 25 let ste se ukvarjali z družinskim in kriminalnim pravo (od tega 5 v Avstraliji). Zakaj ste se odločili ravno za to vejo prava?
CR: Veliko sem ukvarjala s kriminalnim pravom, ker ga obožujem. Moj oče in ljudje, ki jih poznam, so se prav tako ukvarjali s kriminalnim pravom. Bili so moji vzorniki. V Avstraliji pa sem se ukvarjala z družinskim pravom, ker je to zahtevala ponujena služba. Prej se nisem s tem nikoli ukvarjala, zato sem se odločila da bom poskusila, in bilo mi je zelo všeč. Preden sem postala državna tožilka, sem imela na Novi Zelandiji pisarno za družinsko in kriminalno pravo.
S: Veliko ste delali z brezdomci, ljudmi s posebnimi potrebami in z ljudmi, ki imajo težave z zlorabo substanc, kot sta alkohol in droge. Po mojem mnenju so to ljudje, ki so danes v družbi depriveligirani. Zato me zanima, če ste se od teh ljudi kaj naučili, in kaj bi rekli ljudem, ki mislijo da so boljši od teh ljudi?
CR: Mislim, da sem se naučila, da je med nami zelo malo razlik. Z ljudmi, ki so v stiski prišli k meni, sem delala in spoznala njihovo človeško plat, osebnost in hkrati tudi svojo. Delo z njimi me je naredilo izjemno ponižno. Spoznala sem, da sem lahko zelo srečna, ker sem imela in imam toliko privilegijev, med tem ko so se oni mogli boriti za zadovoljitev osnovnih potreb. In jaz sem se borila za njih. Dalo mi je veliko spoštovanja do tistih, ki imajo pogum ukvarjati se s temi težavami in do tistih, ki poskušajo pomagati ljudem iz revščine in jim omogočiti boljše življenje. Težava invalidnosti za žrtve in branilce je nekaj, kar mi je izjemno pomembno. Ko sem bila v Ljubljani, sem se srečala tudi z varuhinjo človekovih pravic – to je bila ena izmed tem o katerih sva govorili.
S: Prav tako sem prebrala, da vas navdušujejo Maorski preroki. Mi lahko zaupate zakaj?
CR:Torej, prihajam iz Nove Zelandije in ljudstvo Maori je izjemno pomembno za Novo Zelandijo. So zelo duhovno ljudstvo. Imam katoliško ozadje in veliko beremo o prerokih iz Biblije. Ampak zdelo se mi je, da je čas, da spoznam še kaj o prerokih Maorov. Na primer, eden od teh prerokov je vplival na Gandhija. Maorski prerok Whiti je bil s svojim mirnim uporom vzor za Gandhija, ki je bil prav tako človek miru. Zdelo se mi je pomembno, da izvem kaj so naredili in kako so pripomogli k življenju Novozelandcev.
S: Leta 2000 ste bili diagnosticirani z rakom na dojki. Verjamem, da vas je ta izkušnja spremenila, saj ste pomagali tudi pri ustanovitvi Breast Cancer Aotearoe Coalliton, ki izobražuje javnost. Kaj je bil razlog za pomoč pri ustanovitvi BCAC? Kaj vas je ta izkušnja naučila?
CR: Nedvomno je bilo veliko presenečenje in šok, ker sem bila diagnosticirana v tridesetih letih mojega življenja. Mislila sem, da je to nekaj, kar se zgodi starejšim. Rak je bil zelo agresiven, kar pa ni presenečenje glede na to, da sem tudi sama izjemno samozavestna oseba. Moja prognoza je bila slaba. Imela sem 25% možnost preživetja. Torej je bila 25% možnost, da bom preživela obdobje 10 let. To je bilo pred 15 leti in kot vidite, se počutim zelo dobro. Mislim, da je bila ena pomembnejših stvari, ki sem jih storila v življenju, štiri leta po diagnozi. Počutila sem se bolje in ozirala sem se in videla stvari, ki jih je bilo treba začeti na področju raka na dojkah. To so bile izobrazba, podpora, zbiranje sredstev. Dobila sem s skupino drugih žensk, ki so prav tako preživele raka na dojki, in ustavile smo BCAC. Bilo je fantastično. Močno smo se trudile in lobirale za nekatera zdravila, ki so rešila mnogo življenj. Na to sem izjemno ponosna. Lobirale smo vlado in trenutna vlada, ki je prvič prišla na oblast leta 2008, se je strinjala s podporo teh zdravil, zato se mi to zdi izjemna zmaga. Razvile smo tudi vodič, dnevnik, sklop informacij. Vsaka ženska na Novi Zelandiji, ki je diagnosticirana z rakom na dojki, dobi dnevnik in paket z informacijami Step by Step. To se mi zdi izjemno pomembno.
Zaradi tega, ker sem imela raka na dojki in zaradi spoznanja, da sem preživela z razlogom, nisem mogla le sedeti doma in biti vesela ker sem preživela, ampak sem morala nekaj storiti. In to me je napolnilo z energijo in me povezo z BCAC.
S: Ste pa tudi svetovno poznana debatna sodnica. Kdaj ste postali vpleteni v svet debate? Je bilo to v vaši mladosti ali kasneje in zakaj ste pravzaprav začeli sodelovati v debati?
CR: Stara sem bila 10 let in veliko sem se prepirala s svojimi starši. Mislili so, da bi bilo zelo dobro, da bi začela debatirati. Spodbudili so me, da sem začela in bilo mi je zelo všeč. Ni me ustavilo pred prepiranjem doma, dalo pa mi je smisel za strukturo in logiko ter me »prisililo« k raziskovanju. Bila sem z nečim zaposlena, hkrati pa sem spoznala tudi nekaj čudovitih prijateljev.
S: In ker smo v Sloveniji, me zanima, kaj menite o naši državi.
CR: Obožujem vašo državo. To je moj tretji obisk v Sloveniji. Neprestano se vračam in upam, da vam to pove, kako čudovita menim da je. Ena čudovitih stvari pri vas so ljudje, dobrodošlica, ki jo dobim. To je država, za katero menim, da ima ogromno potenciala, nima pa veliko virov, ki jih ima Nova Zelandija, vendar ima druge vire. Veliko je lepe pokrajine, npr. vaš Triglav. Tudi v šolah vidim zelo inteligentne, delavne učence. Vidim, da je izobrazba zelo cenjena, za kar menim, da je izjemno pomembno. In v vas, učencih, vidim prihodnost. Vem, da je lahko zapustiti Slovenijo v iskanju službe. Ampak za tiste, ki odidejo, upam da se vrnejo in načrtujejo pot za Slovenijo v prihodnosti, saj imajo učenci, ki sem jih videla, veliko potenciala.
S: In še zadnje vprašanje. Kakšen nasvet bi dali debaterjem in učencem v Sloveniji in po svetu? Kaj je najbolj pomembna stvar, ki ste se jo naučili do zdaj?
CR: Poslušati. Učimo se kako govoriti, prepirati, argumentirati, strukturirati, raziskovati, ampak ključ do dobrega debatiranja je poslušanje. Pomembno je poslušati sebe, člane ekipe in nasprotnike. Poslušanje je ključ do razumevanja in zmožnosti za odziv. Menim, da je najboljša stvar, ki sem so jo naučila pri debatiranju, poslušanje.
Druga stvar, ki se mi zdi pomembna, je skupinsko delo. Ni pomembno, kakšne sposobnosti ima kdo. Najti je potrebno različne sposobnosti in jih uravnovesiti, ne pa kritizirati drugih članov ekipe, ker nimajo istih sposobnosti kot ti.
In tretjič, kar se mi zdi pomembno je, da se zavedamo sveta okoli nas. Debaterji se morajo zavedati mednarodnih dogodkov, gibanj, filozofij. Zavedati se morajo, kaj se dogaja po svetu.
Torej tri pomembne stvari so zame poslušanje, skupinsko delo in raziskovanje ter zavedanje o mednarodnih dogodkih.
Prav tako se mi zdi pomembno, biti pripravljen povedati resnico. Debata je igra, si na eni ali drugi strani. Ampak sčasoma se naučiš razmišljati, artikulirati, biti logičen in govoriti kritično. In svet, lokalna in mednarodna skupnost, to res potrebuje. Torej sposobnost, da spregovoriš ob krivicah, da spregovoriš za izboljšanje situacije in da spregovoriš resnico, se mi zdi izjemo pomembna stvar.