V petek, 7. 10., je v Mariboru potekalo prvo državno prvenstvo v slam poeziji. Tja se je uspelo uvrstiti tudi naši tretješolki Barbari Tadini. Skozi prijeten pogovor poln nasmeškov nam je zaupala nekaj več o sebi in slovenski slam sceni.
Sledko: Pozdravljena Barbara. Za začetek čestitke za izvrstne nastope na prvenstvu v slam poeziji in osvojeno četrto mesto. Kako se počutiš kot ena najmlajših udeleženk državnega prvenstva?
Barbara: S poezijo se ukvarjam dobri dve leti, tako da sem kar precej ponosna nase, da sem uspela v tem času poezijo dovolj kristalizirati, da je všečna meni in širši publiki… Bilo mi je zelo zanimivo, da sem bila edina še nepolnoletna, po drugi strani pa je bila razlika med najmlajšo in najstarejšo udeleženko prav zabavna okrog 70 let. V starosti ne vidim pretirane pomembnosti, ker je na prvem mestu poezija in njena kakovost.
S: Lahko za vse laike na hitro povzameš, kaj sploh je slam poezija?
B: Ja, slam je ena taka super, udarniška verzija poezije, ki skuša iz dolgočasnih večerov branja narediti resnično svetovne večere izražanja sebe in svojih najglobljih misli.
S: Kako pa si ti izvedela za slam? Kdaj je preskočila iskrica med tabo in to vrsto poezije?
B: Za slam sem izvedela od Kristiana Koželja, ki je bil pred tem tudi eden izmed redkih, ki so vedeli, da pišem poezijo… Navdušenje me je prevzelo takoj, ker mi je kot umetnici velik cilj umetnost približati tudi “laikom” oz. tistim, ki se z njo ne ukvarjajo. Tako sem se že na prvem celjskem slamu odločila preizkusiti svojo srečo.
S: Kakšna pa so tvoja občutenja, ko stopiš na oder in tako zelo samozavestno izdihneš slavne besede “GOLA” (za vse, ki še niste prisluhnili Barbarini interpretaciji: gre za naslov ene njenih najljubših pesmi)?
B:Ko stopim na oder z Golo nisem nič kaj samozavestna, saj je to pesem ki mi vedno znova pripelje v nek drug svet, kjer publika izgine, kjer sem samo jaz in pesem. Pesem je definitivno ena mojih najboljših … Napisala sem jo, ko mi sredi noči nikakor ni hotela dati miru.Vedno znova me “razgali” in postavi v novo luč.
S: Ne morem tudi mimo tistega zoprnega vprašanja – od kod prihajajo tvoji verzi?
B: Iz glave. (smeh) Iz življenja, tujih življenj, misli, čustev, problemov, srečnih dogodkov … Iz vsega kar sem, kar vidim in slišim.
S: Kdaj veš, da je pesem prava, da jo sliši svet? Imaš v beležki kakšno pesem, ki ne bo nikdar slišana? Zakaj?
B: Pesem ni nikoli prava, da jo sliši svet, ker ni nobena pesem nikoli dovolj dobra in nespremenljiva, zato se sama vedno odločam na podlagi kritik in pohval, ker sem glede svoje poezije (sicer vedno manj) zadržana … Seveda je med njimi tudi kakšna, ki ne bo prebrana/odslamana drugim (kateri pesnik pa nima take?). To je normalno. Zakaj? Ker je namenjena tej ali oni osebi (v žalosti, upanju, ljubezni, tegobah, veselju, sočustvovanju…), ki bi lahko pesem prebrala. Seveda pa vsaka pride na svet že s tem da je napisana…
S: Sama si prav tako udeleženka novega slam krožka na šoli. Se ti zdi, da je potencial ravno v vas, mladih ustvarjalcih?
B: Mislim, da je potencial v vsaki osebi (lep primer je najstarejša finalistka letošnjega slam prvenstva, ki s svojo karizmo kar preseneča…), tudi v tistih ki še ne pišejo, ali pa so v tem novi… Vsak lahko preizkusi svoje znanje, srečo in svojo poetično plat … Umetnost ne pozna meja, tudi pri tistih ki nimajo z njo veliko izkušenj … Se pa strinjam s stavkom svojega prijatelja, da je v umetnosti malo talenta in veliko trdega dela, kar je seveda res tudi pri poeziji.
S: Kakšni pa so cilji za prihodnost? Kot tretješolka že verjetno razmišljaš o študijski poti …
B: Moj študij je še tema prihodnosti … Čeprav seveda že razmišljam o njem. Moram reči, da pride tukaj do “konflikta” med mojo umetniško platjo in tisto bolj realno, ki ve, da “slep je, kdor se s petjem ukvarja.” Verjamem da se bom na koncu odločila najbolje zase, saj imam v glavi kar precej izbire (od petja, voditeljskih in kuharskih sposobnosti, do zanimanja za biologijo in babištvo ter književnosti in poezije …). Še boljše kot to pa vem, kaj me ne zanima (npr. matematika – čeprav, zarečenega kruha se največ poje). Verjamem pa da bo umetnost vedno del mojega življenja, kjer bom vedno našla nekaj zase.
S: Najlepša hvala za tvoje odgovore. Ekipa Sledko ti želi veliko skodelico cankarjanske kave za prešerno ustvarjanje še naprej!
Aljaž P.
