Anej Kostrevc, dijak 1. b razreda. Član šolske StartUp ekipe, vedno nasmejan in optimističen, ki ve kaj želi početi v življenju. V okviru StartUp-a je njegova ekipa izdelala projekt HiveGuard (fb stran: Hiveguard Slovenia, spletna stran: www.hiveguard.eu). To je produkt, ki čebelarja na mobilni telefon pravočasno opozori, da se bolezni, rojenje in čebelji ropi dogajajo v njegovem panju. Poleg tega pa mu omogoča pametni monitoring čebeljih družin kar iz domačega kavča.
Vsakdo bi moral poskusiti. Drži, da če ti spodleti bodo ljudje govorili o tvojem neuspehu, vendar bodo vsaj govorili o tebi.
Živjo! Najprej nam povej kaj sploh je StartUp?
StartUp je obšolska dejavnost na GCC, ki sicer nima precej velikega števila članov. Deluje na principu tehnologije in znanosti… Neke vrste podjetništvo.
Kako ste se spoznali z ostalimi člani in kdo sestavljate ekipo HiveGuard?
Najprej sem poznal samo enega člana, Žana, ki ga poznam z gasilskih. Ko sva nekako zasnovala projekt, sva povabila še druge, ki jih je ta ideja fascinirala. Jaz sem nekakšen CEO (vodja), poleg tega pa sem zadolžen tudi za Software. Za Hardware pa je zadolžen Žan, ki je naravni talent pri tem. Pri tem mu pomaga Matic, ki je tudi design ‘majster’. Tudi moj sošolec Maj sodeluje, ki pa pokriva bolj šolski del – raziskovanje.
Kako ste prišli do vaše ideje, ideje HiveGuarda?
Pravzaprav je prišlo do ideje zelo spontano. Sedel sem na kavču, dobil mail od gospoda ravnatelja, da bodo v Podjetniškem inkubatorju Savinjske regije potekale delavnice o čebelnjakih. Bil je en dan do prijave – ne vem zakaj, očitno g. ravnatelj tako pošilja … Mislim, saj smo GCC, kjer se vse dela zadnjo minuto. (smeh) 😉 Vedel sem, da bi lahko nekaj naredili, a nisem imel ideje kaj … Vseeno smo se prijavili. Očitno se je splačalo!
Kakšni pa so bili odzivi? Se je vse izpeljalo po pričakovanjih?
Najprej smo naredili raziskavo, kakšno tehnologijo bi čebelarji sploh potrebovali. Odzivi so bili kar obsežni, sprva jih sploh nismo pričakovali v tolikšni meri. Čebelarjem se zdi naš produkt zanimiv in uporaben, kar pa je bil tudi naš namen. Kako pa bo potekala prodaja pa še ni čisto izpiljeno. Pomaga nam tudi eden izmed najboljših čebelarjev v Sloveniji, tako da nam je definitivno projekt uspel!
Kako pa tvoja družina gleda na to?
Najprej so seveda bili navdušeni, ampak sedaj se manjkanje in posvečanje časa projektu kaže tudi na mojem uspehu. Zato je veselje malo usahnilo, ampak vseeno so ponosni name, kar pa je zame več kot dovolj.
Se ti zdi, da te ljudje okoli tebe podpirajo pri uresničevanju sanj?
Menim, da me večina pri tem podpira. Morda zaradi tega, ker se v sanjanju o velikih stvareh prepoznajo sami ali pa morda ker jim je to enostavno všeč. Seveda nekateri ljudje vseeno nerazgledano sodijo druge in jim ne želijo uspeha. Nevoščljivost je žal lastnost, ki jo v našem okolju srečamo dokaj pogosto. Svojim sovrstnikom in vsem ostalim polagam na srce, naj se na takšne ljudi ne ozirajo, saj je nevoščljivost običajno posledica spodletelih sanj, zato je pomembno, da kljub mnogim neuspehom, ki jih doživi vsakdo v svojem življenju, še naprej sanjamo in si postavljamo ogromne cilje, ki jih bomo nekoč vendarle uresničili.
Poleg tega, da si uspešni podjetnik pa te je pot vodila tudi v gledališče – s šolsko skupino GCC Središče ste nastopali igro Jagababa. Kako in zakaj si se odločil še za gledališče?
Kot že omenjeno nimam veliko časa in sem verjetno šel našemu režiserju (Aljažu) malo na živce, ker se nisem pravočasno naučil besedila. Všeč mi je predvsem to vživljanje v vlogo. Lahko rečem, da je bil dobro izkoriščen čas.
Kaj te je letos pripeljalo na GCC? Kaj je bila glavna odločitev?
Šola je tako rekoč naš drugi dom, zato si drznem reči, da ima enega izmed največjih vplivov na zastavljanje naših ciljev. Res je, da nas v šolah poskušajo navaditi, da sanjamo o peticah, vendar so te sanje dokaj zaprtega tipa in fokusirane le na šolo. Bolj ključne so zato obšolske dejavnosti, kjer se izražajo in gradijo naši interesi. Na tej točki lahko pohvalim GCC, saj mi je predvsem zaradi svojih obšolskih dejavnosti dala drug pogled na svet, na sanje. Skozi razvijanje stvari, ki me res zanimajo, sem se začel zmeraj bolj zavedati, da lahko ne le hodim, temveč celo tečem po stopnicah uspeha.
Sam šolski sistem nekako ne prepoznam kot ključen za moje ogromne sanje, saj je čisto vse odvisno od ljudi. Pri zavedanju, da je ogromne cilje možno doseči, mi je brez dvoma pomagala tudi kakšna profesorica ali profesor, ki zna navdušiti in je rojen za svoj poklic.
Že veš kaj si želiš početi v življenju?
Zelo me zanima programiranje in res uživam v vodenju ekipe. Zato smo verjetno tudi tako uspešni. (smeh) 😉 Svoj čas in cilje posvečam HiveGuardu, upam tudi, da bo tako ostalo in da bo naš projekt še naprej cvetel.
Ali se mladi preveč obremenjujemo z realnostjo in si zato ne upamo postaviti (visokih) ciljev? Zakaj?
Za začetek bi lahko rekel, da smo na nek način vendarle bili vzgojeni tako, da ne izstopamo (morda ste kdaj sami opazili, da vam gre na živce nekdo, ki npr. učitelja zmoti z vprašanjem), kar se močno kaže pri naši samozavesti glede sanjarjenja. Menim, da tisti zven v glavi, da ne sme biti drugačen od drugih, marsikomu preprečuje sanjanja o velikih stvareh. Realnost tukaj res ni tako ključna, kot je zmožnost ignoriranja neusmiljenega kritiziranja drugih, saj ko sanje ko nastanejo nimajo nobene povezave z resničnostjo.
Imaš morda kakšen nasvet za naše bralce?
Seveda. Pustite si upati in želeti. S trdim delom se lahko uresniči veliko sanj, kar pa je najpomembneje!
Aneju se za njegove odgovore zahvaljujemo in mu želimo še veliko uspešno izpeljanih projektov. Tam, kjer je volja, tam je moč!
