Ana Kumperger je dijakinja 2. letnika programa splošna gimnazija na GCC in je prijazno ter nadarjeno dekle, ki zase pravi, da ji ni nikoli dolgčas. V zadnjih dneh smo verjetno vsi centraši zasledili, da je na natečaju za Naj pesem 2021, ki ga je objavila založba Beletrina, dosegla zavidljiv uspeh. Njeni pesmi sta namreč, ko ju je žirija uvrstila med 10 najboljših, po glasovanju preko Facebooka dosegli 2. in 3. mesto.
Kdaj in zakaj si se začela ukvarjati s pisanjem poezije? Ali se morda ukvarjaš tudi s pisanjem proze?
»Pišem poezijo in prozo. Še zdaj se spomnim nastanka prve pesmi z naslovom Domače naloge. Nastala je v spontanem trenutku, ko je skozi moje misli švignila rima, na kateri sem kasneje sestavila pesem. Bilo je leta 2015, hodila sem v 5. razred osnovne šole. Kmalu zatem sem se preizkusila tudi v pisanju proze in z vsakim delom, ki sem ga napisala, pa naj je šlo za pesem ali prozno besedilo, sem rasla in spoznavala svoj slog, sebe in svoje dojemanje sveta. Še danes se sprašujem, po kakšni poti bi stopala, če se ne bi takrat začela poglabljati v samo sebe in to izražati skozi pisanje.«
Kdo te je spodbudil k pisanju pesmi oziroma proze?
»K pisanju me je spodbudila učiteljica slovenščine iz osnovne šole (nekdanja dijakinja GCC). Pokazala mi je svet besed, ki se mu nisem mogla upreti. Neizmerno hvaležna sem ji za vse nasvete in podporo, ki mi jo je nudila, ter predvsem čas, ki si ga je vzela zame. Ob njeni pomoči sem spoznala prave vrednote življenja in se jih naučila še bolj ceniti. V veselje mi je, da mi je pokazala svoj pogled na slovenščino in pisanje poezije oz. proze, saj sem preko njega tudi sama začela razvijati svoj odnos do pisane besede.«
V pesmih Pozna jesen in Jutro v mestu je možno zaznati globoka, zrela čustva. Kaj te pri pisanju najbolj navdihuje? Kako nastajajo tvoje pesmi?
»Najraje pišem o minljivosti življenja, spominih in spoznavanju lastnih čustev. Večkrat se v moji glavi razvije kup misli, iz katerih kasneje nastane pesem. Včasih lahko v pol ure napišem novo pesem, ker mi v danem trenutku kar ne zmanjka in ne zmanjka navdiha, za ostale pa potrebujem več časa.
Velikokrat v svoje pesmi med verze skrijem kakšno svojo skrivnost ali delček svoje preteklosti. Pesem tako postane bolj moja. Tudi v pesmih Jutro v mestu in Pozna jesen se skrivajo besede, ki me ob branju spomnijo na izzive in me popeljejo po križiščih poti mojega življenja, s katerimi sem zrastla.«
Kdo ali kaj te je spodbudilo k prijavi na natečaj za Naj pesem 2021?
»Ko zasledim razpis za literarni natečaj, si ga vedno shranim. Tudi v tem primeru je bilo enako. Najraje se prijavljam na natečaje, ki ponujajo odprto temo (kot jo je imel ta), saj lahko pišem o tistem, kar se me v danem obdobju odraščanja najbolj dotakne in o čemer največ razmišljam.«
Zakaj si se na natečaj odločila prijaviti ravno s Pozno jesenjo in Jutrom v mestu?
»Za pesem Jutro v mestu sem se odločila, ker posredno opisuje čas, v katerem smo se znašli. V pesmi sem omenila zaščitne maske, s čimer sem želela opozoriti, da te že dve leti zakrivajo naš nasmeh. Pesem pa ima še en pomen – opisuje moje doživljanje in opazovanje okolice med vsakodnevno hojo od avtobusne postaje do GCC. Napisana je bila kot spomin na srednješolsko obdobje, ki ga bom čez nekaj let zagotovo želela obuditi.
Pesem Pozna jesen je nastala nedolgo nazaj, ko sem se zamislila nad dejstvom, da življenje starejšim, ki so izgubili svojo ljubljeno osebo in zadnje dni življenja preživljajo sami, pomeni zgolj brskanje po spominih, s pomočjo katerih si polnijo sedanji čas.«
Po kakšni literaturi večinoma posegaš? Kateri pesnik oziroma pesnica ti je v največji vzor in katera je tvoja najljubša pesniška zbirka?
»Najraje berem Milo Kačič, Ferija Lainščka in Janeza Menarta. Težko bi izbrala najljubšo pesniško zbirko, ker se me vsaka dotakne na svoj način, vsekakor pa sta med mojimi ljubšimi zbirka pesmi Ne bodi kot drugi (Feri Lainšček) in Skoz pomladni dež bom šla (Mila Kačič).”
Ko smo Ano vprašali, če se v prihodnosti namerava prijaviti še na kakšen natečaj ali se kakorkoli udejstvovati na literarnem področju, pa nam je odvrnila: »Vsekakor. Natečaji mi dajejo motivacijo in zagon, da na pisanje pesmi ne pozabim. Predstavljajo pa mi tudi izziv, saj se z njimi poglobim v nepoznane teme.«
»V prihodnosti si zagotovo želim izdati svojo pesniško zbirko, do takrat pa se bom zadovoljila z natečaji, s katerimi lahko svetu predstavim sebe in svojo ustvarjalnost,« nam je še zaupala.
Za konec pa še eno bolj sporščeno vprašanje. Ana, s čim se (poleg pisanja poezije) še rada ukvarjaš v prostem času?
»Sem oseba, ki se rada ukvarja z ogromno stvari in ji zagotovo nikoli ni dolgčas. Poleg pisanja zelo rada berem in iz knjig izpisujem citate. Ukvarjam se tudi z glasbo – igram klarinet, klavir in kitaro, zelo rada pa tudi prepevam. Obožujem slikanje z akvarelnimi barvami in fotografiranje narave, uživam pa tudi v kuhanju in peki slaščic. Rada z družino odpotujem v različne države, še raje pa s prijateljico poklepetam ob kosu tortice.«
Ani se iskreno zahvaljujemo za njen čas ter sodelovanje in ji čestitamo za uspeh na natečaju za Naj pesem 2021. Hkrati ji želimo tudi veliko uspeha na poti do sanj in nadaljnjem ustvarjanju ter udejstvovanju na literarnem področju.
Pavlina