Ko utihne še tako hrupno bitje, kot je gledališče
Aljaž Primožič, dijak 3. b-razreda, ki ga na GCC poznamo predvsem po odlično zrežiranih gledaliških predstavah Jagababa Daneta Zajca ter Saloma Oscarja Wildea. Seveda se njegovo umetniško ustvarjanje ne ustavi tukaj, Aljaž veliko piše tudi poezijo in prozo, hkrati pa je uspešen debater, ki je že drugo leto zapored zastopal GCC in Slovenijo na svetovnem tekmovanju World Scholar’s Cup.
Za Sledkov intervju je Aljaž spregovoril o njegovi viziji umetnosti, anekdotah, ki so se mu pripetile pri umetniškem ustvarjanju, šolski gledališki skupini Središče, zaupal nam je tudi njegove načrte za prihajajoče šolsko leto.
Kaj te pri umetnosti najbolj pritegne?
To pa je zanimivo uvodno vprašanje. Težko bi izbral eno stvar. Prva stvar, ki mi pride na misel, je zagotovo dejstvo, da nas umetnost opozarja, da imamo nešteto različnih čustev in ne zgolj veselje, zaljubljenost, jezo, žalost … Opomni nas, da do vsakega posameznika, celo predmeta, vonja, okusa …, čutimo nekaj povsem unikatnega.
Katero lastnost bi pri sebi izpostavil, da te na GCC dela #enostavnodrugačnega, unikatnega?
Na GCC je včasih prav težko izstopati. Mene menda drugi prepoznajo po laseh, za katere se včasih zdi, da le redko vidijo glavnik, pa po tem, da merim nekaj centimetrov več, kot je povprečje na šoli, in da hodim »na noter« … Veliko jih ve tudi to, da imam rad gledališče, da pišem …
Svoje umetniško ustvarjanje si začel že v 1. letniku. Kaj te je gnalo, da si ustvaril gledališko skupino Središče?
Gledališče me je zanimalo že od nekdaj, a pravzaprav do srednje šole nisem imel prave priložnosti. Potem je nekje ob koncu prvega polletja v prvem letniku profesorica Jasmina Temnik Kerš predlagala, da se prijavimo na gledališki festival Vizije. Takrat so nastali prvi zametki Središča. Igralce za prvo zasedbo sem izbral zelo naključno, ker kot fazan še nisem poznal veliko Centrašev. Je bilo pa kar težko nabrati več kot 10 fantov, ki bi si upali na oder. Ampak – uspelo nam je! Res bi se rad zahvalil vsem, ki so nas pri tem podprli že na začetku.
Kako pa bi opisal preteklo šolsko leto? Je bilo uspešno? Bi lahko Saloma bolje zaživela ali si zadovoljen z izvedbo?
Lansko leto je bilo za Središče prelomno, saj smo prvič na široko odprli vrata za vse dijake, ki so se želeli poskusiti na oderskih deskah. Prav smešno je, kako se večine avdicij še danes spomnim. Zelo sem vesel, da je v novem Središču ostalo še nekaj prvotnih članov, ker je za režiserja ogromen izziv delati z izključno novimi igralci. Pri Salomi je bil še poseben izziv, saj je bilo skoraj 20 vlog – vendarle sem bil star 16 let in je včasih prav težko imeti nadzor nad tako veliko skupino, a nam je s skupnimi močmi na koncu uspelo. Čeprav priznam, da bi danes na predstavi kakšno stvar spremenil, sem na Salomo zelo ponosen. Predvsem pa sem ponosen na igralce in plesalko, ker so res dali vse od sebe.
Kakšne plane pa imaš za šolsko leto 2018/2019?
Če sem rekel, da je bilo že lansko leto prelomno, bo letos ta prelom še potenciran. Idej je ogromno. Prvič bomo poskušali hkrati ustvarjati dva povsem različna projekta. Najprej lahko v (že za naše premiere stalnem) marcu pričakujemo predstavo, podobno zadnjima dvema, le da bo ta produkcija malo manjša. Z mentoricama izbiramo med dvema tekstoma, ki sta med sabo zelo različna. Obljubim, da letošnja predstava ne bo tako zelo temačna in krvava, kot sta bili Jagababa in Saloma …
Središče pa letos prvič stopa na povsem neznan teren dokumentarno-raziskovalnega gledališča. Soočenje s tovrstnim gledališčem bi lahko našo šolo postavilo med pionirje izvajanja in spoznavanja te oblike umetnosti in jo zares pokazalo v #enostavnodrugačni luči.
Kaj pravzaprav je dokumentarno-raziskovalno gledališče?
Dokumentarno gledališče se je razvilo med 1950 in 1970 v Nemčiji. Gre za gledališče, ki v procesu ustvarjanja uprizoritve uporablja zlasti zgodovinske vire in osvetlitev političnih, moralnih vprašanj.Torej gre predvsem za pretvorbo neliterarnih del v umetnost. Raziskovalno se malo odmakne od že znanih ali dokazljivih aktov. Najpogosteje stopi do ljudi in njihova sporočila prenese na oder. Slovenski javnosti je tovrstno gledališče precej neznano, saj ga razen SMG ne izvaja skoraj nihče.
Lahko poveš kaj več o tem novem projektu? Kdo vse se bo lahko priključil k tovrstnemu ustvarjanju?
Ideja je, da se bom vsake štirinajst dni s skupino dobil in izvajal razne okrogle mize, oglede filmov, povabili bomo goste, brali dokazna gradiva itd. na določeno skupno temo. Pri organiziranju razprav in raziskovanja mi bo pomagala Lana Vincelj, ki je Središču zvesta že od nastanka. Potem bomo ob koncu naslednjega šolskega leta in med počitnicami sestavili besedilo na podlagi dokumentacije ter ugotovitev, ki jih bomo zbrali med procesom. Tu bomo potem prišli nazaj na že ustaljene tirnice delanja predstav. Premiero lahko pričakujete že v prvi polovici šolskega leta 2019/2020. V letu 2019 si boste verjetno lahko ogledali kar dve novi predstavi. Je pa nujno poudariti, da so vse to zgolj ideje. Nič še ni dokončno dorečenega. Si pa zares želim, da bi jih lahko skupaj s somišljeniki tudi uresničil.
Na razprave ste vabljeni prav vsi, čeprav bi osebno delavnice priporočil radovednim in ustvarjalnim dijakom prvih treh letnikov, saj četrti letniki ne bodo več na šoli, ko bo potekala premiera. Odločili smo se, da bomo letos razpravljali o homofobiji po svetu. Tema se mi zdi zelo pereča, sploh pa je na voljo ogromno dokaznega materiala (npr. umor Matthewa Sheparda, napad v Orlandu …). Upam, da se bo vrstnikom zdela zanimiva.
Čeprav se šolsko leto še sploh ni začelo, si ti že zelo dejaven …
Ker vem, da večina mojih sošolcev počitnice preživlja na poletnem delovnem mestu, mi je kar hudo reči, da sem zelo dejaven. Je pa res, da je bilo na mojem urniku to poletje marsikaj. Najprej sem bil v Aziji, potem sem malo pisal, prebiral ruske realiste … Ušla pa mi ni niti enotedenska literarno-gledališka delavnica pretvorbe neliterarnega gradiva na oder z dramaturginjo Katarino Morano in nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom. Delavnica se bo zagotovo izkazala za zelo koristno pri izvedbi nove oblike gledališča na šoli.
Umetniško ustvarjanje pa ni samo delo, temveč se zdi, kot da kaj kmalu postane tvoj življenjski slog.
Zagotovo. Težko rečem, da sem že povsem zajadral vanj. Se pa nedvomno pozna, ko en mesec v letu, tisti pred premiero, hodiš domov v mraku. Podobno kot športniki pred velikimi tekmami. Vsak poklic ima svojo obliko vsakdana. Umetnik pač veliko časa čaka, da ga doleti neka ideja, ampak potem naredi dovolj za nekaj mesecev nazaj …
Imaš morda kakšno anekdoto, ki se ti je pripetila v gledališču?
Življenje s kulturo res prinese ogromno neverjetnih dogodkov. Težko bi izbral neko anekdoto. Gledališko in literarno ustvarjanje mi je ponudilo veliko prgišče različnih trenutkov, ki jih ne bom nikdar pozabil. Zagotovo je eden takih premiera, ki smo jo imeli lani v Drami s predstavo Sanjati?. Po predstavi smo namreč izvedeli za smrt velikana Gašperja Tiča, ki je bil umorjen tistega dne. Tistih občutkov, ki so krožili po meni, ko sem stopal po hodnikih samega srca slovenske gledališče scene, kot je SNG Drama Ljubljana, ter pobiral svoje stvari iz garderob, se ne da opisati. Potem nas je zapustil še Jernej, s katerim sva si nekaj časa delila jedilnico. Drama je bila takorekoč njegov drugi dom. To so trenutki, ko utihne še tako hrupno bitje, kot je gledališče. Takrat zares molči.
Je pa med njimi večina lepih pripetljajev. Ervin Fritz mi je recimo razlagal, kako rad je kot srednješolec stal na celjski Zvezdi in opazoval vrstnice … Pa seveda vse vaje, kjer ne manjka smeha in petja. Med Središčniki se skoraj vedno zaraste neka čudna vez, ki jo razumemo samo mi. To sem se naučil, ko sem sesut in razjokan ležal na šolskih »štengah« po zadnji ponovitvi Salome in je k meni prišla večina Središčnikov, vključno z mentoricama. Včasih to šteje več kot sama predstava.
Aljažu se zahvaljujemo za odgovore in mu želimo obilo uspeha, odlično izpeljanih idej in dobro izvedenih predstav. Naj bo tudi prihajajoče šolsko leto #enostavnodrugačno! 😉
