Dandanes si v družbi vsepovsod, kamorkoli greš, kdorkoli si, karkoli želiš postati, karkoli storiš, vsi, še preden te ljudje spoznajo, na podlagi tvoje zunanjega videza ustvarijo mnenje. Glede na tvojo postavo, obleko, lase sodijo, ali si dejansko oseba s katero bi se na podlagi videza bili zmožni pogovarjati, ti stisniti roko in zaželeti dober dan. Mlade, nas najstnike, učijo, kako je zunanji videz pomemben pri prvem vtisu, kako je tvoja drža, tvoja govorica telesa odločilna pri spoznavanju novih ljudi.
Na nas pritiskajo razni ideali, ki nam narekujejo, kako ohraniti popolno telo, kakšna je idealna teža, kako »lepo« je, če ima dekle 10-centimetrski razmik med stegni, kako je »potrebno«, da ima fant nabite roke in ploščat ter mišičast trebuh. Vsaka oseba vsaj enkrat v življenju pride do trenutka, ko ni zadovoljna sama s sabo. Ali si predebel, presuh ali imaš na bokih preveč ali premalo maščobe ali tehtnica pokaže preveč ali premalo. Kaj nas pripravi do takšnega zgražanja nad samim sabo, da bi se dejansko skrili pred svetom, da nas je strah oditi ven, v javnost med ljudi v mestni park, pa četudi samo na sprehod?
Kadar nas zapovedi družbe privedejo do točke šibkosti, kjer si nezadovoljen sam s sabo in dvomiš v lastno podobo ter gledaš na svoje telo z obrazom gnusa, si začnemo prisegati kako bomo začeli s to in ono dieto, kako bomo jedli zdravo, kako bomo postali vitki in vse bo spet super. A današnja družba si pred očmi zatiska dejstvo da človek, ki je še tako nezadovoljen sam s sabo, lahko shujša še toliko in toliko kilogramov, resnica pa še vedno ostaja enaka. Ta oseba bo še vedno mislila, da je predebela ali presuha, če ji družba ne bo potrdila, da se je fizično spremenila na »bolje«.
Številni najstniki dandanes se zgledujejo po stilih znanih oseb in večina najstnikov si za svoje idole izbere osebe, ki imajo suha stegna, raven trebuh, vitko postavo, mišičasto telo. Torej osebe, ki naj bi veljale za najlepše. Malo najstnikov pa si izbere vzornika na podlagi dosežkov, znanja, dela in uspeha, ki so ga dosegli v življenju. Redko si izberejo osebe, katere pa vendarle nimajo idealne postave in ki ne dosegajo površnih idealov družbe idealov družbe. Spoznavamo, da se iz leta v leto povečuje število najstnikov s prehranjevalnimi motnjami, potlej pa se sprašujemo, posledica česa je, da 17-letno dekle vsako popoldne bruha v straniščno školjko ali strada dva dni in mogoče naposled vendarle poje kakšno jabolko. Okrivimo lahko današnjo družbo, ki s poudarjenim sojenjem zunanje podobe prisili posemeznike v stradanje ali prenajedanje. Današnja družba se preprosto ne zaveda, da lahko tudi samo ena beseda zbije nekomu samozavest do tiste točke, kjer začne posameznik dvomiti v sebe, nakar sledijo posledice kot so čustvene stiske. Te pa se lahko velikokrat razvijejo tudi motnje hranjenja. Obstajajo še drugi razlogi za začetek motenj hranjenja, kot so na primer družinski dejavniki, nejasno razmejevanje med telesnim in duševnim področjem, spolna zloraba itd. Za motnjami hranjenja tudi čedalje bolj zbolevajo perfekcionisti ali ljudje, ki imajo do sebe nerealno visoka pričakovanja in ne glede na to, kaj dosežejo, se še vedno počutijo ničvredne. Nič, kar naredijo, ni nikoli dovolj dobro, zato postanejo obsedeni s tem, da bi bili še boljši. Del tega je pogosto tudi želja po popolnem telesu, kar vodi v obsedeno hujšanje. Kot sem že omenila, je pogost nastanek motnje hranjenja povezan z željo izogniti se nečemu bolečemu v življenju, zato se motnje hranjenja razvijejo, ko hrana postane rešitev čustvenih stisk. Uvrščamo jih med psihične motnje čeprav se navzven lahko kažejo samo kot telesni znaki, a vendar so posledica našega osebnega nezadovoljstva z zunanjim izgledom.
Poznamo anoreksijo, bulimijo ter kompulzivno prenajedanje. Anorektiki (bolniki, ki trpijo za anoreksijo) skušajo ohraniti težo, ki je za njih zdaleč od normalne. Da preprečijo pridobivanje teže, ali pospešijo hujšanje se popolnoma izstradajo ali pretirano telovadijo. Bulimija je bolezen, pri kateri oseba poje veliko, a redko zaradi lakote. Sledi občutek krivde, bolnika popade paničen strah pred debelostjo, zato se zaužite hrane znebi s pomočjo izzivanega bruhanja. Pri kompulzivnem prenajedanju se oseba s hrano prenajeda, torej je zaužije veliko več kolikor je dejansko potrebuje. S tem oseba nad sabo nima nadzora koliko poje, pozneje pa ne sledi vedenju za zniževanje telesne teže.
Motnje hranjenja lahko sprožijo ogromno bolezni, ki vplivajo na našo psiho ter naše telo. Pri anoreksiji in bulimiji velikokrat lahko pride do podhranjenosti, znižanega krvnega tlaka, srčne aritmije (motnja srčnega utripa), notranjih krvavitev, poškodbe ledvic, zobobola, dehidracije itd. Pojavijo se lahko tudi druge psihične motnje kot depresija, anksioznost in bipolarna motnja. Seveda pa obolela oseba z motnjo hranjenja ne vpliva samo na sebe temveč tudi na svoje svojce. Zato so v družinah, kjer je prisotna motnja hranjenja, veliko pogostejši prepiri, ločitve in nedvomno je prisotnega tudi več stresa. Osebe, ki trpijo za motnjami hranjenja, pa so v primerjavi z zdravimi ljudmi od dvakrat do štirikrat pogosteje nezmožne delati ali opravljati običajne življenjske aktivnosti.
Motnje hranjenja se zelo težko izboljšajo brez pomoči. Za okrevanje sta potrebna predvsem pogum in priznanje osebe, da se sama ne zmore rešiti iz začaranega kroga in potrebuje strokovno pomoč. Zdravljenje je predvsem psihoterapevtsko. V Sloveniji so moškim in ženskam starejšim od 11 let v okolici Ljubljane na voljo svetovalnice Muza, Center za krepitev jaz.za ter Društvo Ženska svetovalnica. Oseba lahko poišče pomoč tudi pri svojem osebnem zdravniku, ki mu napiše nadaljnjo napotnico za obisk pedopsihiatra ali pedopsihologa, ki pa so v večini prisotni po vseh zdravstvenih domovih in bolnišnicah v Sloveniji.
Današnji standardi in ideali v družbi ter pritiski soljudi nas lahko prisilijo, da z našimi telesi ravnamo nemoralno, jih spravimo v stanje, v katerem naše telo ni sposobno več pravilno delovati, ni več zmožno skrbeti zase. Nikoli ne bom razumela zakaj je pomembno koliko številk kaže tehtnica. Vsako telo je prelepo, zmožno ogromno stvari, sposobno doseči vse cilje, ki si jih zastavimo. Svet se spreminja, z njim tudi družba, upamo lahko samo to, da se bodo lahko naslednje generacije brez strahu pogledale v ogledalo in se sprejemale veliko bolje, kot se najstniki dandanes in da se bo odnos družbe do človekove zunanjosti bistveno spremenil.
Alja Gojznikar
