Valentinovo vsako leto samo po sebi razveseljuje zaljubljence, hkrati pa vse ostale spominja na to česar nimamo. Pa smo samski ljudje vendarle res tako prikrajšani in osamljeni?
14. 2. 2017 se je leto ponovno odvilo naokrog in spet je na vrata potrkal praznik imenovan Valentinovo. Praznik, na katerega so zaljubljeni še toliko bolj pocukrani in osladni, da se drugim okoli njih po navadi stopnja sladkorja v krvi tako dvigne, da že skoraj dobijo sladkorno bolezen. Pa saj je lepo, da tu pa tam le vidiš kakšna dva golobčka, ki si izkazujeta ljubezen, a na žalost se mladi tega ne trudijo preveč skrivati in včasih odločno pretiravajo (predvsem s poljubi v javnosti), medtem ko starejši svoji sorodni duši naklonijo le kakšno vrtnico, poljub in objem.
A kaj ko na Valentinovo navsezadnje nismo vsi tako srečno zaljubljeni. Na žalost na dan zaljubljenih še vedno obstajajo ljudje, ki jih ljubezen še ni »obdarila s svojimi darovi«. Ti ljudje naj bi veljali za silno nesrečne in nepopisno občutljive na dan Valentinovega, kajti v svojem življenju res samo premišljujejo o svojih simpatijah in sploh nimajo boljšega dela, kajne? A pravzaprav jim je, no vsaj večini samskih ljudi, ki jih poznam, gladko vseeno ali so na Valentinovo sami ali imajo tam nekoga ob strani. Obstajajo posamezniki, predvsem če gledam na mladostnike (izpostavimo osnovnošolce), ki vedno in povsod jamrajo kako pri 14. letih nimajo fanta ali punce ter kako jim je zato v življenju silno težko in jih nihče ne želi. A bolj ko postajaš starejši, ti za ta dan dejansko postaja čedalje bolj vseeno. Včasih imam celo občutek, da smo lahko samski ljudje celo veliko bolj srečni kot pa tisti, ki imajo na Valentinovo nekoga za razveseliti in ki morajo, navsezadnje vsaj že zaradi olike, zapraviti par kovancev za kakšno vrtnico itd.. Pravzaprav ne razumem, zakaj so nekateri na dan Valentinovega tako nesrečni. Mogoče se to, da si samski, res ne sliši tako popolno kot to, da imaš nekoga ob svoji strani, a vendar se plusi tu pa tam še vedno najdejo.
Ne samo to, da naše denarnice ne trpijo, v trgovinah so na široko popisana znižanja čokolad, ki vsakemu samskemu lahko precej polepšajo dan. Mogoče ta dan izkoristimo za priznanje ljubezni svoji skriti simpatiji, hkrati pa je poleg tega lahko Valentinovo dan, na katerega razvajamo samega sebe. To vendarle ni tako slabo, saj v današnjem svetu ob tolikih obveznostih in pričakovanjih velikokrat zapustimo ravno sebe in druge postavimo pred nas. Če govorim iz lastnih izkušenj, biti samski le ni tako slabo. Veliko več časa imaš zase, ni se ti potrebno prilagajati željam drugega, svoj prosti čas lahko preživljaš tako, kot je tebi všeč, ostane ti veliko (res veliko) več denarja, ter če gledamo s strani šole, precej več časa za učenje, ki pa ga, če smo iskreni, tako ali tako ne izkoristimo. Hkrati Valentinovo po mojem mnenju zelo »nenatančno« zajema pojem ljubezni. Kdo pravi, da na Valentinovo ne moremo razveseliti svojega najboljšega prijatelja, brata, sestre, staršev itd.? Kje piše, da ne moremo samemu sebi kupiti rož in čokolade, pa naj izpade še tako pomilovanja vredno? Tisto, kar je pomembno, je, da na Valentinovo ostajamo veseli in izkazujemo ljubezen do vseh, ki jih imamo radi. Ni potrebe po tem, da se počutimo osamljene in izgubimo vso vero v ljubezen. Bolj kot jo iščemo, manj je dosegljiva. Bolj kot se trudimo jo dohiteti, bolj nam beži. Pravijo, da je pomembno sprva imeti rad sebe, šele potem lahko ljubiš nekoga drugega. Priljubljena profesorica biologije nam je na dan Valentinovega celo svetovala: »Treba je biti potrpežljiv, saj to je tisto, kar je ključno«. A če vendar, kljub vsem upoštevanim zapovedim, ljubezen ne potrka na vrata in na koncu ostanemo sami, so tukaj nazadnje še vedno mačke in sladkarije, ki imajo presenetljivo skoraj enak učinek kot ljubezen.
Ob koncu dneva pa še vedno velja znanstveno dokazano dejstvo, da smo ljudje socialna in družabna bitja. Sama menim, da nas vse nekje pod soncem čaka naša sorodna duša, ki nam bo obarvala preostanek življenja. Kljub temu da je ljubezen velikokrat lahko boleča, pa je še vedno tista stvar, ki nam daje občutek zaželenosti in pripadnosti. Ljubezen nikoli ne izbira spola, religije, rase ali starosti, temveč človeka dojema kot osebo. Hkrati pa nas uči, da se sprejemamo med sabo in se imamo radi.
Upam, da ste svoje Valentinovo prijetno preživeli ob strani svoje sorodne duše ali pa sami s tono čokolade, pri kateri ste s pomočjo znižanj privarčevali ravno dovolj denarja, da naslednje leto svojo simpatijo povabite na kavo. 😉
