Če bi govorila o higieni, bi naslov zadostoval za opis slovenskega političnega stanja. Kar nam počnejo iz dneva v dan, je kot brezno, ki nima dna, ima pa smer, ki vodi v neskončnost. Jasno nam je, bolj kot kdaj koli prej, da deluje zakon težnosti. Smo bili kdaj v preteklosti na vlaku, ki bi nas vodil stran? Smo skočili dol? Bo tak vlak za nas še sploh kdaj prišel? Lahko le upamo, ali pa bo treba ukrepati z močjo slovenskega jezika ali pa celo s pestmi, kot smo iz udobnega naslonjača pred TV sprejemnikom s kokicami v roki spremljali dogajanje v Mariboru?
Politiki nam nalagajo občutek manj vrednosti. Pa ne samo zaradi njihovih vil in palač ter vrtoglavo dragih oblek, ampak zato, ker nam posredno dihajo za ovratnik, rekoč, da je ura že odbila, in če se ne bomo spravili v vrsto za preživetje, bo prepozno.
Konkretno: Okoli Franca Kanglerja, mariborskega župana, so se postavili protestniki. Gotovo ni brezmadežen, najbrž pa tudi ni kriv vsega, kar mu očitajo, a vedno znova se pojavljajo globoka razočaranja, ki v trenutku ko politiki pričakujejo od navadnih državljanov minimalne pravice in maksimalne dolžnosti, enkrat izbruhnejo na površje. Tako je bilo. In tako bo. Kako se meče denar, čas in energijo ljudi skozi okno zaradi nekaterih (mnogih), ki z njimi zverinsko trgujejo. Počutimo se prazno, kot da se naše besede pomešajo med (že tako preveč) onesnažen zrak.
