Gola zima

Hodiš po temni ulici in v soju luči vidiš snežinke, ki se vrtinčijo v smrtonosnem plesu. Hodiš in čutiš, kako se njihova dirka konča tam, na tvojem obrazu. Ne skriješ glave. Ne, dvigneš jo visoko, v zrak, ponosno kot tiger, ki rjovi v veter. Kljubuješ minljivosti, zdi se ti, da si vsemogočen. In nenadoma te prime, da bi odvrgel jakno in nahrbtnik. Si sezul čevlje. Z glave potegnil kapo in rokavice z rok. Slekel majico, hlače. Žabe, nogavice, spodnjo majico. Spodnje perilo. Vse. In stal bi razgaljen pred naravo. In bil bi ti. In nenadoma se zaveš, da to kar si, je to kar si bil in kar še boš. Rad bi stal pred naravo kot ti sam, tvoje bistvo in ji kričal, naj se te usmili. Rad bi bil človek. Vendar hodiš naprej z dvignjeno glavo. Prideš do hiše in se preobuješ, v kozarec si natočiš sirup, ga razredčiš z vodo. Greš v sobo in vidiš, da na dnu kozarca piše made in Russia IKEA. In morda pomisliš na uboge Ruse, ki živijo zaprti. Ne v zaporih, temveč v svojih možganih. Morda pomisliš, da to ni prav. Morda pomisliš na tvorjenje trpnika. In da boš jutri po vsej verjetnosti vprašan angleščino. Nisi več človek. Robot si. Živiš v svoji glavi. Kot Rusija. Zgradiš si na tisoče možnosti, na koncu poskrbiš le zase. Model tega sveta je Rusija. V naši glavi divja hladna vojna. Leva polovica možganov – Rusija. Desna polovica možganov – Amerika. Zunaj še vedno sneži. Can’t you hear, can’t you hear the thunder? You better run, you better take cover. Zima te razgali. Oropa te svetlobe, hrane, toplote. Takrat si sam s sabo. Narava se umiri, svet počiva. Snežinke udarjajo ob tvoje okno, neslišno.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja