Najprej bi se rad vsem petim rednim bralcem mojih godrnjajočih izpiskov opravičil za mojo nekoliko daljšo odsotnost. Začetek pouka je tudi mene, kot marsikoga izmed vas, malce izmučil in časa za pretirano godrnjanje je zmanjkalo. Prav tako pa se je odvijalo pomembne predsedniške kampanije, ki so preplavile tudi naše spetišče. Seveda se je v tem času na naši gimnaziji marsikaj godrnjanja vrednega zgodilo, zato sem kljub napornemu urniku v roke vzel mojo preljubo beležko in napisal tretjo edicijo, v kateri sem tokrat dal največjo pozornost avanturam, ki smo jih četrtošolci preživeli na zloglasnih maturancih.
Kakor je vsem znano, smo se dijaki četrtih letnikov zadnji teden v septembru odpravili na maturantske izlete oz. ekskurzije, kakor jih moramo strokovno poimenovati, saj je njihov namen poleg zabavnega druženja s sošolci tudi izobraževalen. Razdeljeni na Amsterdam, Toskano in Budvo smo se vsi bolj ali manj polni pričakovanj odpravili v zgodnjih sobotnih urah in se vrnili ob koncu obveznoizbirnih vsebin, ki so med tem potekale na hodnikih naše gimnazije in izven nje.
Seveda so nam družbo delali tudi profesorji, saj smo ena redkih srednjih šol na Celjskem, ki še vedno organizira maturantske izlete v okviru šole. Veliko sosednjih šol si pri tem opere roke in tako so mnogi moji kolegi odšli na podobne destinacije med poletnimi počitnicami in ta čas preživeli ob matematičnih zvezkih. Pri tem se je seveda zgodilo, da marsikdo ni šel zraven ravno zaradi dejstva, da to potemtakem ni več šolski maturanc, ampak ležerno konzumiranje alkoholnih pijač na prostranih obalah Črne gore in grških otokov. Le-to z druženjem in povezovanjem razreda, kar bi naj bil glavni namen tovrstnih izletov, nima kaj dosti skupnega.
Najstarejši del slovenskih srednjih šol se tako konec avgusta kar preseli nekaj sto kilometrov južneje, kjer se v ritmih elektronske in turbofolk glasbe prepušča razvratu, ki naj bi bil po mnenju mnogih glavni (če ne celo edini) namen maturantskih izletov. Moramo razumeti profesorje, ki nase prevzemajo vso odgovornost za dijake, da je teh nekaj dni zelo utrujajočih. Morda se je vodstvo naše šole ravno zaradi tega odločilo, da dijaki Gimnazije Celje – Center že več desetletij hodimo na maturantske izlete v koncu septembra, ko je gneča v prestolnicah zabave že nekoliko manjša in s tem tveganje za kakršnokoli nevšečnost, ki bi ji bili lahko sicer izpostavljeni, manjše. Pa je zato maturanc kaj slabši?
Vse je seveda odvisno od posameznega razreda in klime, ki prevladuje v njem. Vsak razred si lahko svoj izlet pričara takšen, kakršnega si želi – navsezadnje je to njihov maturanc, eden in edini. Čeprav smo morda sprva godrnjali nad vsemi ogledi pomembnih zgodovinskih objektov, smo kmalu ugotovili, da nam vsaka minuta skupaj preživetega časa v iztekajočem šolanju na naši gimnaziji še koliko pomeni. Za te štiri dni smo pozabili na zamere, na predsodke, ki smo jih morda prej imeli in dali priložnost vsakemu biti to, kar v resnici je. Morda smo se res sprva nekoliko bali družbe profesorjev, ki pa se je vsaj v našem primeru izkazala za odlično. Kljub njihovi prisotnosti smo se lahko sprostili in skupaj z njimi zažurirali. Profesorje smo ugledali v povsem drugačni luči in spoznali, da so super osebe, kljub temu da morda nismo vedno zadovoljni z oceno, ki nam jo zapišejo v eAsistenta.
Prav tako pa je izlet izvrstna priložnost, da bolje spoznaš tudi sošolce in sosošolce in se z njimi poveseliš pred napornim zadnjim letom šolanja na GCC. To smo vsekakor izkoristili in okrepili naše medsebojne vezi in pripadnost naši gimnaziji. Dobili smo nov zagon in novo motivacijo, da tem uspešneje zaključimo naše šolanje in s skupnimi močmi premagamo vse ovire.
Zame je bil maturantski izlet res ena najboljših doživetij, kar sem jih doživel v času šolanja na naši gimnaziji. Najbrž se z mano strinja tudi veliko sošolcev, ki jim bo maturanc ostal za vedno v spominu.
Zato vam, dragi zanamci, polagam na srce, da ne zanemarite tako dobre organizacije, kot nam jo nudi naša šola in da izkoristite maturantski izlet kot izjemno priložnost za še večjo povezanost vseh dijakov v razredu. Ne govorite, da se ne splača iti na izlet, ker ste tam že bili; ne godrnjajte nad profesorji, češ da že v naprej veste, da bodo težili; bodite odprti do sošolcev, čeprav vam morda kdaj v šoli najedajo; namesto slušalk, zatlačenih v ušesa, se raje prepustite pogovorom in razigranem vzdušju na avtobusu. Najpomembneje pa je, da ste na maturancu dobre volje in ne povzročate preglavic profesorjem, ki vas bodo z žurerskim vzdušjem še kako presenetili.
Držimo se našega slogana še naprej in bodimo enostavno drugačni še mnogo let ter hodimo na izlete v jeseni, skupaj s profesorji. Sami si ustvarimo nepozabne maturance.
A.P.
