V nedeljo mineva že več kot sto petdeset let, odkar je umrl naš največji pesnik, ki so ga otroci radi klicali dr. Fig, France Prešeren. V čast njegovemu plodnemu in izjemnemu ustvarjanju, smo danes na GCC izpeljali kratko proslavo z naslovom – GCC ima talent (za kulturo).
Začelo se je s himno, ki so nam jo zapele pevke DPZ in FaVoZini fantje, nadaljevali pa so dijaki s kratkim uvodnim tekstom. S citatom iz Kurenta so se vprašali, če se sploh zavedamo, da nam kultura, jezik in narod niso kar podarjeni. Prav tako niso samoumevni – v času, ko se vsi bolj ukvarjamo z akcijami in znižanji kot pa kulturo, se je potrebno ustaviti in se ozavestiti, da smo vsi nosilci projekta ‘narod’. Vendar ta projekt ni mednarodni, ni financiran iz evropskih sredstev in tujina nam pri njegovi izvedbi ne bo prav nič pomagala – ta projekt je naš, samo naš. Slovenci smo preživeli že marsikaj, kar kaže na to, da smo žilavi. Tega ne smemo pozabiti, niti ne smemo kljub težkim časom pozabiti na naš projekt. Naše drevo slovenstva raste že stoletja in ne smemo dopustiti, da ga tujci posekajo. Gospod ravnatelj nas je na to opomnil še v svojem govoru in dodal, da je tudi jezik kultura, vendar ga pogosto zanemarjamo in ponižujemo. Slovenščina je poleg parih dialektov edini jezik, v katerem se lahko ljubimo v dvoje, je nekaj posebnega in predvsem lepega, zato ga moramo negovati, pravi prof. Deleja. Z njim se vsekakor strinjamo in vam to polagamo na srce.
No, po kratkem nastopu pevskega zbora in Šlagersov pa so se odvile točke, ki so jih dijaki pripravili sami – najprej se je predstavil 1. B razred. Odigrali so kratko igro z naslovom Poletje v jeseni, kjer so na svojstven način predstavili alternativni konec Tavčarjevega romana Cvetje v jeseni. Za njimi je Alina Špan in 1. C recitirala svoja lastna avtorska dela, 1. D pa nam je zapel Siddhartino pesem Na soncu. Zadnji v vrsti prvih letnikov se je predstavil 1. I z deklamacijo Povodnega moža, ki so jo spremljale njihove slike in koreografija dveh dijakinj.
Vsem je znano, da se Prešeren ni zaljubil samo enkrat – njegove ljubezni so bile številne, vendar ni bila zato nobena nepomembna. To je skozi ples uprizorila predstavnica 2. B razreda, 3. A pa je to prikazal z nastopom Prešerna na Evroviziji, kjer so ga spremljale vse njegove ženske. Še prej pa je dijak 2. I recitiral svojo Gloso o samoti (sam pravi, da ga je za ustvarjanje navdihnila nezadostna ocena pri biologiji – želimo mu še veliko ustvarjanja in upamo, da nezadostna ocena pri biologiji ne bo tudi nadaljnji vzrok zanj).
Po krajšem glasbenem intermezzu pa so nadaljevali dijaki tretjih letnikov – najprej so nam dijakinje 3. Č zapele Pavčkovo Nekaj je v zraku, 3. D pa pesem Roža moja. Umetniki pa so nas spomnili še na našega dobro znanega pesnika iz časa slovenske moderne, Otona Župančiča. Njegovo pesem Z vlakom so recitirali ob spremljavi piščalke in ritmu koles lokomotive. Zadnja točka pa je bila spet posvečena Prešernu. Lena Stepišnik nam je ob spremljavi kitare zapela Kreslinovo uglasbitev Vrbe, ki je vsem dobro znana po njeni lepoti.
Prireditev se je zaključila s kratko mislijo, ki si jo je vredno zapomniti: kultura ni elitna kategorija, ki jo ustvarjajo in sprejemajo le izbrani, ampak je naša skupna skrb, dolžnost in veselje, naš skupni projekt za trajnostni razvoj in obstoj slovenskega naroda. V nedeljo se spomnite na Franceta Prešerna in vse ostale pesnike in pisatelje, preberite kakšno knjigo ali pesem in ne pozabite prispevati k narodu in kulturi!
Več fotografij
