Tretji letniki umetniške gimnazije Celje − Center smo se letos udeležili tridnevnega kiparjenja pod vodstvom gospoda Franca Purga. Celjski umetnik se odlično znajde tako v samostojnem ustvarjanju kot v poučevanju mladih likovnikov. Razmišljajoč o družbi smo s pomočjo kiparjenja izražali svoj pogled na svet, a hkrati seveda nismo mogli mimo spoznavanja njegovega dela in opazovanja g. Purga kot profesorja, z redovalnico v rokah (mimogrede – vanjo je zapisal same lepe ocene). Zadnji dan naših delavnic sem za Spletka opravila še intervju in imela čast celo pokukati v pravkar izdano knjigo o njegovem delu.
Od kod dobite navdih za svoja dela?
Iz življenja. To je moja največja inspiracija. Sicer pa zelo veliko časa posvetim razmišljanju, oblikovanju, iskanju idej. Ko delam na določenem projektu, skušam iskanju idej nameniti čim več časa, četudi delam kaj drugega. Velikokrat je to kruto, težavno delo – izoblikovati idejo, misel ni kar tako. Velikokrat ideje ”priletijo”, še preden se zjutraj zbudim, se pravi v alfa stanju, ampak redkokdaj pridejo kar same od sebe. Težek proces je ustvarjanje idejnega polja.
Bi torej rekli, da je za vas jutranji čas najprimernejši za ideje?
Seveda, sem jutranji tip človeka. Sicer vse skupaj dojemam kot nek možganski proces − ko možgani dalj časa meljejo subjekt, tudi nezavestno, potem sčasoma le prideš do rešitve, ideje. Menim, da so možgani kot procesor, na enem ”kuhaš kosilo”, na drugem pa razmišljaš o tem subjektu, ki je cilj tvojega oblikovanja in realizacije.
Ste že kot otrok radi ustvarjali, kiparili …? Ste že takrat vedeli, da bo to vaše poslanstvo?
Nisem ravno vedel, da bom kipar ali slikar. Bil pa sem prepričan, da bom umetnik. To sem vedel že pri sedmih letih, ko sem v lokalnem časopisu začel objavljati svoje pesmi. Običajno otroci pišejo pesmi ob vstopu v puberteto, jaz pa sem jih začel že v drugem razredu. Na razredni stopnji sem bil pri likovnem pouku zelo povprečen. Potem pa smo v petem razredu dobili učiteljico, ki je učila izrecno likovni pouk. Takrat sem takoj postal najboljši.
Vpliv drugih na naš umetniški razvoj je torej pomemben.Seveda. Učiteljica, ki je bila likovni pedagog, je videla moje ustvarjanje, pri katerem me je znala usmerjati, medtem ko splošne učiteljice niso prepoznale mojega talenta. Delo likovnega pedagoga je zato ekstremno pomembno, saj pri mladem človeku prepoznava nadarjenost. Nekdo ima lahko izjemen talent, a ga še ni odkril. Posameznik se lahko napreduje in izoblikuje le, če strokovna oseba prepozna in razvija njegove potenciale in ga pri tem še dodatno usmerja.
Imate do kakšnega svojega izdelka poseben odnos? Obstaja vaš najljubši?
Ne, nimam najljubšega. Do vsakega svojega dela imam poseben odnos. Ko sem delal svojo knjigo in brskal po arhivih, sem ob vsakem delu podoživljal stare občutke. To je bil zelo emocionalen proces, saj je bilo prvič, da sem brskal po svoji preteklosti. Prej me ni niti posebej zanimala, saj sem bil bolj usmerjen v prihodnost. Ob obujanju svojih preteklih del sem se spominjal starih časov in dogodkov, kar je bilo včasih tudi boleče. Do vsakega svojega dela gojim določen odnos, so kot moji otroci. Od njih se težko ločim, zato mi je zelo pomembno, v katere roke gredo. Z njimi me veže namreč nekakšna emocionalna vez.
Kako bi opredelili svoj stil izražanja? Se znajdete bolj na enem področju ali ste bolj umetniški kameleon?
Zelo rad se sprehajam iz enega medija v drugega. Medij me nikoli ni obremenjeval, vedno me je zanimalo le, kaj z njim počnem. Ko se mi pojavi neka ideja, v katero verjamem, potem iščem ustrezen medij. Pred 25 leti sem naredil svoj prvi video. Takrat o tem nisem veliko vedel, pa tudi kamere so bile izjemno drage in nedostopne, a moja ideja je bila ustvariti film, kar smo tudi naredili. Vedno sem bil zelo učljiv, dovolil sem si spoznavati nove medije. Če vem, da nekaj ne bom zmogel narediti popolnoma sam, potem k sodelovanju povabim poznavalce tega meni neznanega področja. Tako lahko moj projekt realiziramo. Nisem tisti tip umetnika, ki bi celo življenje delal le na enem področju. Rad se sprehajam skozi medije in si pri tem puščam svobodo.
Se vam zdi, da smo Slovenci dovzetni za (sodobno) umetnost?
Slovenska svobodna umetnost je vedno bolj priljubljena in se vedno bolj odvija v institucijah, kjer se ukvarjajo s tem področjem. Ocenjujem, da polovica Slovencev še vedno ljubi tradicionalno umetnost, torej sliko, ki ima svoj okvir ali stoječi kip iz dragega materiala. Druga polovica pa se že kar intenzivno vključuje in tudi kupuje sodobno umetnost. Ne morem posploševati, a menim, da polovico Slovencev navdušuje klasična umetnost, ostali pa sledimo novim trendom.
Kaj menite o odhajanju slovenskih umetnikov iz države? Bi bilo bolje, da ostanejo pri svojih koreninah? Lahko slovenski umetniki v tujini promovirajo našo državo in tako kažejo slovensko narodno zavest?
Umetniki morajo v tujino, saj je Slovenija zelo majhen prostor. Tu je malo ljudi in s tem posledično ni nobenega miselnega pretoka. Umetnik se mora sprehajati po širnem svetu, ne sme biti doma zaprt v nekem ozkem okolju, saj mu to zapre ustvarjalno obzorje. Moje načelo je, da morajo umetniki delovati globalno in lokalno. To se mi navsezadnje zdi tudi prav. S predstavitvijo svojih del v tujini pa vsekakor promoviraš tudi svojo državo. Vsak, ki bo prišel na mojo razstavo, bo videl, da nisem Londončan ali Newyorčan. Zagotovo me bodo vprašali, od kod prihajam. Ko jim bom povedal, da sem iz Slovenije oz. Celja, bom predstavil tako državo kot mesto. Takšna promocija je najboljša, mnogo boljša od tiste v televizijski reklami I feel sLOVEnia.
Za konec me še zanima, kaj bi svetovali mladim umetnikom, ki so še na začetku svoje ustvarjalne poti?
Mladim umetnikom bi predvsem svetoval, da ste odprte glave. Morate biti dojemljivi za vse nove pojave, ki se dogajajo in jih kritično presojati. Vsemu ne smete slepo verjeti, zato hodite po svetu z odprtimi očmi.
hehehe, sele sedaj sem opazil. lep intervju si naredila pippi!