ZMAGOVALNA FOTKA 2.#gccfotostorming-a na temo “Drevo” je delo Zare Meško, 1. a, naslov fotografije pa “Drevo v ogledalu”. Zara, čestitamo za odlično fotografijo.
Naslov že tretjega (februarskega) #gccfotostorming-a je DOM.
Pojasnilo avtorja fotostorming vabil ima naslov: 1. domača naloga – ESEJ –> Dom je tam, kjer so joške!
Ta naslov sem dal svojemu eseju, ki sem ga spisal, ko smo pri novi profesorici za prvo domačo nalogo pri čudno imenovanem predmetu bivalna kultura morali napisati svoje razmišljanje o “domu”, o tem kaj dom sploh je. Ko sem drugo uro ob zvoncu oddal svoj esej, sem kar švignil iz učilnice, še preden je nova profesorica uspela prebrati naslov in me ustaviti. Ko sem zavil na hodnik sem za sabo slišal: “Gospodič, kaj pa je to?!” “Zabavno branje, gospa,” sem si mislil in se izgubil v gneči, ki se med petminutnimi odmori nabere na stopnišču naše gimnazije.
DOM JE TAM, KJER SO JOŠKE
Ko sem se rodil in sem bil še v planicah zavaljen debeloličen dojenček, moj dom ni bil vezan na kraj ali na prostor znotraj betonskih sten. Sprva so bile moj dom osebe, ki so bile ob meni – ati in mami. Še posebno pa mami, saj je imela tista dva velika balona napolnjena s toplim mlekom, ki je teklo skozi seska. (Kasneje sem ugotovil, da tem balonom ljudje pravijo “dojke” ali po domače “joške” in po frajersko tudi “zize”.)
Ker dom mora biti prijeten in topel, mora nuditi ljubezen, toplo hrano in mehko ter udobno ležišče – in joške so vse to pokrile – lahko rečem, da so bile moj prvi dom joške. Bile so mehke in udobne, tako da sem vedno ob njih zaspal. Bile so tople, tako da sem se ob njih lahko stisnil in pogrel. Bile so zasebne mlekarne z vsakodnevnimi rednimi porcijami mleka, tako da ob njih nikoli nisem stradal. Seveda je bila direktorica teh okroglih mlekarn moja mami, ki je določala delovni čas obratovanja, toda s pomočjo nekaj krokodiljih solz sem se lahko natankal z mlekom tudi sredi noči.
Ne razumite napak, niso bile vsake joške moj dom. Recimo z joškami od mojih babic sem si bolj težko kaj pomagal – to so propadle mlekarne – jim je zmanjkalo mleka (pa tudi, če bi še bil bi bil najbrž že skisan). Sej sem tudi babice vlekel za joške (ker so one mene ščipale in vlekle za lička) in čeprav so kričale: “Joj, pa ne štoraj tam notri no!” sem vedel, da jim je všeč, da jih vsaj kdo spet šlata tam doli. Ampak seveda to je bilo samo za zabavo in mamine mlekarne so bile vedno moje najljubše. Ob njih me ni bilo nikoli strah – niti grmenja. Mehke, velike, lepe, okrogle in najpomembnejše – bile so samo moje (dokler ni na žalost prišel moj brat).
Kasneje moj dom niso bile več joške in z leti so se moji domovi spreminjali. Peskovnik, lesena hiša na drevesu, nogometno igrišče, nato moja soba … In ko sem v tujini in me kdo vpraša: “Kje je pa tvoj dom?” najprej pomislim na našo prelepo kokoško in potem še na svoje domače in psičko ter mačka, prijatelje, mamino lazanjo in jezero kamor hodim razmišljat. In to je zame dom – zatočišče, kamor se vračamo tako v mislih kot zares, ko nam v življenju ne gre vse po načrtih, kadar potrebujemo predah da si spočijemo svoje glave in kosti, da se napolnimo z novo energijo in z ljubeznijo vseh, ki jih imamo radi.
In nekega dne, nekje, bog ne ve kje, se bom tudi jaz zaljubil v dekle in moj dom bo spet tam, kjer se je začel ta esej …
CC foto klub vse dijake in profesorje vabi k sodelovanju pri fotostormingu, in sicer tako, da svojo fotografijo pošljejo na instagram Gimnazije Celje – Center @gimceljecenter v obliki privatnega sporočila do konca meseca. Zmagovalec bo objavljen prvo sredo v mesecu skupaj z novim vabilom …
Tudi Sledko vas ponovno vabi k fotografiranju. Počitnice, ki se nazadržno bližajo, ponujajo edinstveno priložnost, da se predate umetniški duši v sebi, poprimete za fotoaparat in posnamete nekaj fotk. Glede na tokratni naslov in pojasnilo, plod enega in edinega Amadeja, ne dvomimo, da bo imel foto klub precej težav pri izbiri najboljše fotografije. 😉
Želimo vam veliko lepih, predvsem pa zanimivih fotografij in pa seveda veliko užitkov ob ustvarjanju le teh. 🙂