Hubert svojo mamo prezira s strastjo. Vse, kar vidi, so njeni puloverji in kičasti okraski, konstantno mučenje. Če dodamo temu še mehanizme manipulacije in občutka krivde, ki ju njegovi starši obožujejo, dobimo zmedenega najstnika, ki skozi svoje odraščanje drsi po poteh umetniških odkritij, zmedenih prijateljstev in nedovoljenih izkušenj. Skozi vse to se burno razmerje med materjo in sinom razvija z žgočim sovraštvom in naklonjenostjo.
Xavier, čeprav star le dvajset let, je v filmu pokazal izjemno odraslost, saj je odlično zajel oba vidika burnega odnosa. Včasih tako mama kot sin sredi grobega prepira izbruhneta v smeh, ko se zaveta absurdnostni dogajanja. So trenutki, ki vesta, da ne moreta živeti eden z drugim, pa tudi eden brez drugega ne. Med vsemi prepiri in jezo se vrstijo črno-beli odlomki, ki ji Hubert snema v kopalnici, in izražajo njegovo plat odnosa do mame ter življenja na sploh. Čeprav se vse skupaj zdi zelo resno, je Xavier v film vključil tudi par komičnih scen, ki malce sprostijo napetost.
Film, ki je Xavierja izstrelil med zvezde, ni navaden solzavi ameriški film, temveč šokanten film dvajsetletnega Kanadčana, ki je delno avtobiografski. Prejel je tri nagrade na filmskem festivalu v Cannesu ter devet drugih nagrad, tudi na zagrebškem filmskem festivalu in mednarodnem festivalu v Rotterdamu.
Skozi Hubertovo zgodbo lahko podoživimo naše lastno odraščanje. Ker se v filmu pokaže resničnost medsebojnih človeških odnosov, se gledalci najdejo v njih tako ali drugače. Odnosi so manipulativni, absurdni, šokantni in predvsem bedni, vendar jim gledalec mora priznati popolno resničnost.
Ogled priporočamo vsem, ki jih zanima umetnost filmov in bi radi nekaj več kot vedno iste hollywoodske zgodbe o perfektnem življenju.
Trailer/reklama: