24. marca, le dober teden po začetku karantene, smo naše profesorje prosili za njihovo mnenje o pouku na daljavo. Ta članek najdete na povezavi https://www.sledko.si/2020/03/24/nasi-profesorji-o-pouku-na-daljavo/. Nekaj dni pred koncem letošnjega šolskega leta smo jih ponovno prosili za evalvacijo njihovega in našega dela v zadnjih štirih mesecih.
Obdobje epidemije je dodobra pretreslo že dolgo poznani tradicionalni šolski sistem. Čez noč so se morali dijaki, učitelji in uprave šol prilagoditi na nov način šolanja in dela. Medsebojne stike na šoli so zamenjale videokonference in elektronska komunikacija, preko katere so se vzpostavile nove oblike posredovanja, preverjanja in ocenjevanja znanja. Celotna izkušnja je zanimiv smerokaz za prihodnost, saj digitalizacija šolskega prostora ponuja tudi številne izboljšave v šoli na daljavo, pa tudi v normalnih razmerah.
O izkušnji z delom na daljavo in novih načinih dela je spregovorilo tudi nekaj naših profesorjev:
Ko smo sredi marca pričeli s poukom na daljavo, si seveda nihče niti ni predstavljal, da bomo šolsko leto tako tudi zaključili. Uporaba eučilnice, Google meeta, snemanje razlage ob Power Point predstavitvah, sestavljanje kvizov, iskanje zanimivih, poučnih filmov, spletnih povezav, je tako v teh tednih postala rutina. Dijakom je zelo ustrezalo, če sem posnela razlago ob Power Point predstavitvah – tako so si najlažje urejali zapiske, pa tudi razlago so si lahko večkrat zavrteli. Pohvalili so tudi prakso, da sem te predstavitve že pred začetkom ure naložila v eučilnico, da so lažje spremljali razlago preko videokonference. Zagotovo bom v prihodnjem šolskem letu ohranila uporabo eučilnice, kvizov in avtentičnih nalog. Pohvalo pa si zaslužite dijaki. Večinoma ste redno prihajali na videokonference in se držali dogovorjenih rokov. Nekatere domače naloge so bile izvrstno opravljene in vanje je bilo vloženo zelo veliko dela. Zavedam se, da ste potrebovali veliko samoorganizacije in samodiscipline, in da vam je vmes pojenjala tudi motivacija. Zato sem ob koncu zelo vesela, da je vsem mojim dijakom uspelo uspešno zaključiti šolsko leto. In komaj čakam 24. 6., da se vidimo v živo.
– Barbara Arzenšek, prof.
Pripadam analogni generaciji. Čeprav sem se z informatiko srečala že v času študija, kar je bilo za mojo generacijo zgodaj, v zadnjem času nisem sledila napredku. Čas pouka na daljavo mi je življenje postavil na glavo – ni bilo table, ravnila, šestila… Čez noč sem se morala preseliti v digitalni svet. Delovni čas se mi je bistveno podaljšal. V prvih tednih je bilo res naporno – pisanje navodil, pripravljanje gradiva, urejanje spletne učilnice, odgovarjanje na vprašanja dijakov; zvečer pa še poslušanje webinarjev o sodobnih okoljih. Prešla sem več faz – od spletnih učilnic, do Zooma in Teamsa, uporabe tablice za pisanje in programa, ki je pričaral ravnilo in šestilo, da sem lahko geometrijske konstrukcije razlagala v živo. Bilo je tudi nekaj nostalgije. Robocompass, ki za premikanje ravnila in šestila zahteva veliko ukazov, me je spominjal na čase, ko sem programirala. Veliko sem se naučila in v delo na daljavo vložila ogromno energije. Ali je moj napor obrodil sadove, bom videla šele jeseni, ko bom znanje dijakov preverila. Verjamem, da so v tem času imeli veliko dela tudi dijaki. Povedali so, da jim je način dela ustrezal, seveda pa je pouk na daljavo od vseh nas zahteval veliko prilagoditev in ni primerljiv s poukom v šoli. Čas pouka na daljavo je zagotovo pustil posledice – starejši smo spoznali, da bomo morali hitreje zakorakati v digitalni svet in na sodoben način učno snov dijakom bolj približati. Mislim, da smo v poučevanju in učenju na daljavo uspeli, še bolj veseli pa bomo, če se jeseni srečamo v šoli.
– Marija Zdolšek, prof.
Virus, pandemija in posledično delo na daljavo mi je na glavo obrnila mojo rutino poučevanja. Hitro sem morala rešiti vprašanje: “Kako gibati brez telovadnice, okolice šole, brez dijakov, brez osebnega stika?”. Vsak teden sproti sem dijakom pošiljala navodila za delo in velikokrat spreminjala “taktiko” motiviranja, ki mislim, da je bila zelo pomembna, saj sem morala dijake prepričati v drugačen način dela. Skupaj smo se prepustili različnim izzivom, vadbam, plesu, pisanju dnevnikov ter našim tako imenovanim “SKUPNIM URAM”. Najboljši odziv dijakov je bil na “SKUPNE URE”, kjer smo se končno spet vsaj videli in slišali. Uro smo začeli z video konferenco in se po začetnih navodilih skupaj odpravili gibati v naravo ali pa smo skupaj opravili vadbo med štirimi stenami in na koncu svoje dosežke delili drug z drugim. Odzivnost dijakov je bila zelo dobra. Seveda so se našli dijaki, ki so potrebovali bolj oseben pristop, ampak smo s pomočjo razrednikov strli še tiste najbolj trde orehe in jih prepričali, da so našli svojo obliko gibanja in se s pomočjo športa sprostili in odklopili od šolskega, večinoma sedečega dela. Največ dijakov in profesorjev naenkrat pa nas je gibalo v četrtek, 11. junija, ko smo izvedli ŠPORTNI DAN na DALJAVO in ugotovili, da je bilo aktivnih okoli 85% dijakov in res smo veseli in izredno ponosni na naše GCC-jevce. Še en pokazatelj, da so bili dijaki med “karanteno” aktivni enako ali celo več, pa nam je potrdila tudi anketa, ki smo jo vsem dijakom poslali ob koncu 2. konferenčnega obdobja. Veliko je bilo pozitivnih odzivov in novih spoznanj, da lahko gibamo tudi brez osebnega stika, vendar dela na daljavo ne bi nikoli zamenjala z neposrednim delom z dijaki predvsem zaradi občutka nemoči, ko tudi v zapisanih besedah v elektronskih sporočilih začutiš, da dijaki rabijo spodbudno besedo, manjka sproščeno vzdušje, kratki pogovori, skupni humor …
– Tina Bradeško, prof.
Delo na daljavo je zagotovo predstavljalo nepričakovan izziv – ne samo dijakom, ampak tudi profesorjem. Metode dela so se čez noč popolnoma spremenile, vse je bilo treba vnaprej zelo natančno načrtovati, predvsem pa je veliko dela pomenila tudi evalvacija oddanih nalog. Poleg učenja novih digitalnih kompetenc je bila to zame največja sprememba, ki je terjala res veliko časa. Na začetku mi je nekoliko težav povzročal tudi obseg nalog, ki so jih morali dijaki opraviti. Bilo jih je namreč preveč 🙂 Določene pripombe, ki ste jih dijaki zapisali v vsakotedenskih anketah, smo profesorji upoštevali pri svojem delu, saj smo se vsi soočali z nečim novim. Videokonferenčni pouk prek Zooma sem izvajala samo z maturanti, služil mi je za utrjevanje predelane snovi tako pri sociologiji kot slovenščini, pri vseh ostalih razredih pa je pouk pretežno potekal v e-učilnici. Vsekakor je delo na daljavo na naši šoli dobro steklo, a ne more nadomestiti neposrednega stika, žive besede, neverbalne komunikacije … Zdi se mi, da bi del pouka lahko tudi v prihodnje izpeljali kot delo na daljavo (npr. ob koncu šol. leta, zaključku redovalne konference), zagotovo pa si ne predstavljam in tudi ne želim, da bi tovrsten pouk ostal v takšnem obsegu.
– Valerija Zorko, prof.
Delo na daljavo je bilo zame na začetku kar velik izziv, saj sem se morala v tem času naučiti uporabljati veliko različnih orodij, ki jih prej nisem uporabljala pri svojem delu. Prve tedne sem porabila ogromno časa, da sem si vse pripravila, nato pa je bilo vedno lažje. Glede na to, da sem dnevno “prihranila” dve uri, ki ju sicer porabim za vožnjo v šolo in nazaj, sem bila po eni strani celo na boljšem. Z dijaki smo se dogovorili, da sem jim gradivo sproti nalagala v spletno učilnico, tja sem jim redno nalagala tudi zvočne posnetke in rešitve nalog, ki so jih reševali. Občasno so dijaki morali naloge oddati v spletno učilnico, da sem jih pregledala. Vsakemu dijaku sem nato popravljene naloge s komentarji poslala na njegov mail. To mi je seveda vzelo več časa, kot ga za kontrolo domačega dela porabim v šoli, vendar se mi je zdelo, da dijaki potrebujejo povratno informacijo, pa tudi jaz sem na ta način vsaj približno lahko ocenila, ali so snov razumeli, ali potrebujejo še več vaj. Občasno smo se dogovorili tudi za videokonferenco preko Zoom-a, da smo se pogovorili o morebitnih težavah. Tudi ustne ocene smo brez večjih zapletov pridobili preko Zoom-a, pri pisnih ocenjevanjih pa vedno ostaja pomislek, ali je to res objektivno ocenjevanje. Ko se bomo vrnili v šolo, bomo morali vseeno vse stvari, ki smo jih obdelali na daljavo, ponoviti in utrditi, da bomo lahko to tudi ocenjevali. Želim si, da bi pouk v naslednjem šolskem letu normalno potekal v šoli, saj je osebni stik vsekakor boljši kot delo na daljavo, če pa bi se zadeva ponovila, pa bo lažje, saj smo se sedaj dobro pripravili in nas ne bo več presenetilo. Tudi ko bomo spet v šoli, bom ohranila oddajo nalog v spletno učilnico, saj bom tako imela boljši pregled, pri pouku pa ne bom porabila več toliko časa za kontrolo domače naloge. Verjetno bo lažje, če se bomo na ravni šole dogovorili in bomo vsi učitelji uporabljali iste kanale za komunikacijo, saj so imeli nekateri dijaki letos menda kar precej težav, da so vse spremljali. Zdi se mi, da je bilo letos v času mature lažje zagotoviti dobre pogoje za pisanje, ker so bili nižji letniki doma in ni bilo hrupa na šoli, zato bi to prakso lahko uporabili tudi v prihodnje.
– Marjana Turnšek, prof.
Nova resničnost v kateri smo morali kaj hitro vsi poiskati nove in kreativne načine, pa ne samo načine za vsakdanje življenje, ampak tudi na področju vzgoje in izobraževanja, je spremenila marsikatere poglede na svet, družbo in posameznika. Tudi šola tukaj ni bila nobena izjema … Intenzivno smo se morali vsi, tako učitelji kot tudi dijaki, spoprijeti z novimi izzivi poučevanja in učenja na daljavo. Na tem mestu bi izpostavila, da je obdobje prineslo veliko dobrega in svežega na področju številnih novih računalniških izkušnjah, katere bomo lahko bolj samozavestno in suvereno uporabljali tudi v prihodnje. Poučevanje strokovnega predmeta risanje in slikanje na umetniški gimnaziji – likovna smer, je v tem času pomenilo popolnoma drugačno obliko dela … V razredu dijaki ustvarjajo pod mentorstvom učitelja, ta pa jih lahko vseskozi vodi in usmerja do končnega izdelka. Pouk na daljavo tega seveda ni omogočal. V tem ne vidim nič slabega, saj je ravno ta izkušnja prinesla nova in zame zelo pomembna »pedagoška« odkritja. Dijaki so lahko ustvarjali v svojem domačem okolju, za likovno nalogo so si lahko odmerili poljubno število ur, lahko so ustvarjali v računalniški tehniki in lahko so ustvarjali z različnimi materiali. Ugotovila sem tudi, da veliko dijakov za ustvarjanje potrebuje »svoj mir«, da lažje delujejo in ustvarjajo individualno, v »osami«, kot pa v skupini oziroma v razredu. Kar kot učiteljica razumem in bom upoštevala te posameznikove »potrebe« tudi v prihodnje. Likovni izdelki, ki so jih dijaki ustvarili v obdobju epidemije, so izjemni. Prepričana sem, da bi z istimi navodili v razredu dobila povsem drugačne likovne rešitve. Ponosna sem na vse dijake, ki so v tem, ne preveč prijaznem obdobju ustvarjali in ustvarili izjemne likovne kompozicije. Pri pouku umetnostne zgodovine sem se tudi soočila z novimi izzivi, in sicer kako predstaviti posamezno umetniško obdobje, umetnika in artefakte na drugačen način kot to počnem v razredu. Pri tem sem si pomagala z Power Pointom, ki ga uporabljam tudi v razredu, le da sem slikovnemu gradivu dodala »zvok«. Dijaki so bili nad tovrstnim podajanjem snovi izjemno navdušeni, saj so si lahko razlago tudi večkrat »predvajali« in s tem lažje ustvarjali zapiske. Prepričana sem, da bom v prihodnje večkrat uporabila tovrstno podajanje snovi kot svež pristop k ustaljenemu načinu poučevanja v razredu. Ko se ozrem nazaj lahko rečem, da je obdobje ponudilo veliko novih možnosti za pedagoško delo … Prepričana sem, da bi sicer ostala na starih, varnih in preizkušenih metodah dela v razredu, kar pa s časoma seveda postane zaprašena in »dolgočasna« oblika dela poučevanja … Sama sem za ta čas nekoliko hvaležna, saj sem bila kar malo prisiljena v to, da odkrijem in raziščem nova pedagoška polja in s tem obogatim sebe, svoj profesionalni razvoj in nenazadnje tudi dijake.
– Ana Pečnik, prof.
Zagotovo je šola na daljavo popestrila že zastarele metode dela in poučevanja ter od učiteljskega zbora zahtevala veliko mero kreativnosti. Profesorjem se zahvaljujemo za njihova mnenja in spoznanja, ki jim bodo v prihodnosti koristila pri izboljšavi njihovega dela. Brez njihovega trdega dela in odrekanja dijaki ne bi bili deležni drugačnega, vendar kakovostnega pridobivanja znanja.
Š.K.
