Da na GCC nismo od muh kar se potovanj in mobilnosti tiče, je že znano dejstvo, a tokratna ekskurzija na daljne Filipine, je bila za vse potujoče izjemna in res posebna izkušnja, ki se je začela 19. 2. 2018, ko se je 25-glava skupina, sestavljena iz dijakov, nekdanjih dijakov, profesorjev, staršev in prijateljev GCC odpravila izpred šole proti Brniku. Od tam smo dobri dve uri leteli do Istanbula, kjer pa nas je čakal še deset urni let do Manile, velemesta v jugovzhodni Aziji in glavnega mesta Filipinov. V Manili nas je pričakal naš enostavno drugačen turistični vodnik in organizator potovanja Roman Križanič (Deseti brat), ki je za nas organiziral že lanskoletno raziskovanje Kitajske. Z letališča nas je pot vodila do hotela, kjer smo se razvrstili v sobe, si privoščili kratko osvežitev in večerjo. Pričakovati bi bilo, da bomo utrujeni od poti nadaljevanje večera prespali, a čari daljne Azije so nas potegnili v zanimivi nočni vrvež mesta, ki se je za nekatere zavlekel pozno v noč. Prava pustolovščina pa se je začela naslednji dan …
BUSUANGA
Po prijetni a prekratki noči v hotelu smo se dobili v hotelski avli ob 6.30 in se odpravili do letališča od koder smo poleteli proti otoku Busuanga. No vsaj morali bi se dobiti ob 6.30 … Prva anekdota se je pripetila že skoraj na začetku, saj so v hotelu »pozabili« zbuditi našega vodnika. Prav tako se nista prikazala še dva člana naše skupinice, sicer predstavnika naših nekdanjih dijakov. Vodnika smo hitro zbudili, z ostalima dvema pa je bilo malce več težav. A na koncu smo vsi skupaj srečno prispeli na Busuango, kjer nas je že ob izstopu iz letala pričakala filipinska glasbena skupina, ki nas je spremljala še cel dan, eden od članov po imenu Julius, pa je ostal z nami do konca potovanja. Po prevzemu prtljage smo spoznali simpatičnega avstralskega novinarja Grega, ki je bil vodja naše ekipe na preostalem delu potovanja. Odpeljali smo se do t.i. baze in tam preživeli prvi dan. Takoj ko smo prispeli so nam postregli s svežimi kokosi z najbližje palme. Po namestitvi v simpatičnih bambusovih bungalovih smo si zaželeli malo ohladitve v morju, a smo hitro ugotovili, da je morje tukaj izjemno tolpo in smo se raje odločili za skupno namakanje v bazenčkih ob bungalovih. Po obilnem kosilu (mimogrede vsi obroki so bili obilni …) smo se prvič seznanili z barko, ki nam je predstavljala dom do konca naše ekspedicije. Gre za tipično plovilo filipinskega otočja balangay. Spoznali smo našo 15-člansko pomorsko ekipo, ki je na skrbela za nas in se odpravili na kratko vožnjo ter prvo šnorklanje na bližnjem koralnem grebenu. Po vrnitvi v bazo nam je glasbena skupina pripravila koncert filipinske glasbe in pravo malo cirkuško predstavo z ognjem.
BLACK ISLAND IN PASS ISLAND
Naslednjega dne smo besedni zvezi »ekspedicija po Filipinih« dodali nekaj več teže. Zjutraj smo se po zajtrku in jutranji kavi ali čaju (oboje je imelo sumljivo podoben okus …) odpravili na plovbo do prvega otoka. Vožnja je bila dokaj mirna in je ponujala čudovite razglede na otočke (Filipini sicer obsegajo več kot 7000 otokov) in sinje modro morje. Naša končna destinacija je bil Black Island, pred tem pa smo se ustavili še na enem izmed koralnih grebenov in bili priča izjemno ohranjenemu grebenu, ki je deloval kot pravi mali pisani podmorski park. Eden najlepših koralnih grebenov sveta se je ponosno šopiril pod nami. Biotska raznovrstnost je bila neverjetna. Vse raznobarvne korale in različne ribe so nas prepričale, da smo tam ostali kar nekaj časa. Ko smo si končno do dobrega napasli oči, smo odpluli do Black Islanda. Tam smo se po večerji, ki je bila založena še z obilico odličnega svežega sadja (mango, ananas, banane …), odpravili na nočni ogled jame. Večino Filipinov predstavlja kraški svet in znanj značilni pojavi … Jutro je prišlo skoraj prekmalu. Za nami je bila prva noč spanja v šotorih pod tisočerimi zvezdami. Mislim, da lahko v imenu vseh zapišem, da so redke stvari lepše od prebujanja na pravljičnih plažah (če odštejemo poln šotor peska seveda). Nov dan je prinesel jutranji ogled dveh kraških jam, kjer so Japonci, ki so Filipine obvladovali med II. svetovno vojno, nekoč hranili zlato, v eni pa se je nahajal tudi bazenček, v katerem smo lahko plavali. Sledil je odhod do Pass Islanda. Na poti smo se ustavili še v vasici, kjer smo se sprehodili med domačini in ugotovili, da so Filipinci izjemo prijazni in vljudni ljudje. Od tam smo del morske poti do naslednjega otoka premagali s kajaki, kar je bila edinstvena izkušnja, pri kateri pa nas je seveda spremljala naša filipinska ekipa in skrbela za našo varnost. Zvečer smo po nekaj postankih za šnorklanje prišli do Pass Islanda, kjer nas je v večerni del pospremil izjemen sončni zahod, v noč pa naš Julius s flavto in džembami.
MESTO CORON
Naslednje jutro je bilo pestro, saj nas je navsezgodaj iz spanca zmamil nepričakovan gost. Majhna opica se je odločila preveriti, kaj neki turisti počnejo na njenem otoku. Nekaj časa je plezala po nas in se veselo nastavljala fotoaparatu. Kmalu se nas je naveličala in obenem ugotovila. da pri nas ne bo dobila zajtrka … Po jutranjem šnorklanju in kajakiranju smo se odpravili na plovbo do mesta Coron, vmes pa smo imeli postanke za ogled koralnih grebenov ter slikovito kajakiranje skozi mangrove. Ogledali smo si ladijsko razbitino in imeli bližnje srečanje z veliko morsko želvo. V mestu Coron, tipičnem filipinskem pristaniškem mestu s kaotičnim prometom in življenjem, pa smo v hotelu končno prišli do konkretnih tušev s sladko vodo in funkcionalnih stranišč, česar prej nismo imeli.
OTOČJE LINAPACAN
Naslednja dva dni smo preživeli na otočju Linapacan. Po odhodu iz Corona smo najprej zapluli do jezera Baraccuda, kjer nas je presenetilo varnostno opozorilo, da moramo po njem plavati z rešilnimi jopiči, kar je precej neudobno in nikakor enostavno, sploh z masko in šnorkljem na glavi. Za plavanje je bilo predvideno tudi ograjeno območje, kar pa prof. Kamenšek Gajšek ni zmotilo pri tem, da je raziskala še par »nedovoljenih« delov jezera, na veliko jezo tamkajšnjih čuvajev. Zaradi napovedi slabega vremena smo morali hitro oditi naprej. Na večurni vožnji do naše nočne postojanke nas je spremljalo precej razburkano morje s tri do štiri metrskimi valovi, ki so povzročali želodčne težave kar lepemu delu naše skupine. To je bila tudi plovba, na kateri smo ugotovili, da imamo tablete za praktično vse, razen potovalno slabost, a smo kljub valovom in s spretnim krmarjenjem našega kapitana, prišli do otoka, na katerem smo prespali.
Zjutraj nas je ponovno presenetil nenavaden obisk. Tokrat sta nas prišla iz vasi nedaleč stran pogledat dva mlada pujska. Nekaj časa sta raziskovala naokoli, potem pa sta šla domov. Po zajtrku smo odveslali do bližnjega otoka, kar se je izkazalo za svojevrstno ekspedicijo. Močan tok, vete in valovi nam niso prizanašali in zgodil se je tudi prvi kajakaški padec v vodo. In kdo je bil ta naš nesrečnik. Prof. Deleja (le kje smo takrat imeli fotoaparate !!!). Ker je veter postajal premočan, smo se odločili, da za ta dan zaključimo s kajakiranjem. Nekaj časa smo pluli in vmes delali že ustaljene potapljaške postanke. Ponovno: koralni grebeni so neverjetni. Takšno stvaritev narave je vredno vsaj enkrat v življenju videti na lastne oči. To noč smo prebili v turističnem kampu Linapacan. Nekateri tokrat v bungalovih, večina pa ponovno v šotorih.
NACPAN BEACH
Naslednje jutro smo družno presenetili prof. Namestnika in mu z Juliusovo pomočjo zapeli za rojstni dan. Preden smo odšli naprej smo imeli nekaj časa za snorklanje in kajakiranje. Odpravili smo se proti plaži Nacpan, ki velja za eno najlepših plaž sveta. Seveda smo se med potjo vstavljali in še zadnjič snorkljali. Pri plaži Nacpan so bili ob času našega prihoda izredno visoki valovi. Ker nas je naša pomorska ekipa morala naslednjega dne že zjutraj zapustiti, so morali po teh visokih valovih s kajaki nekako spraviti našo opremo do plaže. Bili so neverjetni. Po večmetrskih valovih jim je uspelo vso našo prtljago suho spraviti na kopno. Naše potovanje se je bližalo koncu in na Napcanu smo doživeli izreden sončni zahod, ki nas je kar malce navdal z nostalgijo in zavedanjem, da se naša filipinska ekspedicija bliža zaključku. .
MANILA
Zjutraj smo se poslovili od ekipe, še malo zaplavali in obiskali bližnjo vasico, po kosilu pa smo se odpravili proti letališču. Med našim raziskovanjem plaž smo si seveda nabrali nekaj školjk, ki pa so nam jih na letališču odvzeli, saj na Filipinih veljajo strogi predpisi glede iznašanja naravnih bogastev iz države. Po pristanku v Manili smo se odpeljali do hotela, ki je bil tokrat v najstarejšem delu mesta imenovanem Intramures in kjer so močno vidne sledi več kot tristoletne nadvlade Špancev tem otokom. Uživali smo v tušu in tekoči vodi, nato v odlični filipinski večerji ter plesnem programu, po kateri se je del ekipe odpravil spat, del ekipe pa je del zadnje noči preživel na razgledni terasi bližnjega hotela. Zadnji dan na Filipinih smo preživeli dopoldansko raziskovalno v spremstvu lokalnega vodnika, ki nam je na izjemno zanimiv način približal dušo in pestro zgodovino te kaotične prestolnice, delno pa turistično-nakupovalno v bližnjem nakupovalnem centru. Filipinci so od Američanov, ki so imeli protektorat nad otočjem dobro desetletje po koncu II. svetovne vojne, prevzeli veliko ljubezen do hitre hrane in shopping centrov. Ob 18.30 smo se podali na pot do letališča (povem lahko, da smo 400 km notranje lete premagovali v časovno krajših obdobjih kot pa 12 km pot od hotela do letališča, saj je cestni promet res katastrofalen). Ob 22.40 smo poleteli proti Istanbulu, ob 8.30 naslednjega dne pa smo prispeli iz tropske vročine v domači zimski raj.
In kam nas bodo vodile nove daljše in čezoceanske ekskurzije na GCC … Jeseni 2018 bomo obiskali Abu Dhabi in Dubai oziroma našo nekdanjo dijakinjo Klementino Krulec, ki študira na NYU Abu Dhabi, leto kasneje pa se bomo spet podali v Pacifik, tokrat na raziskovanje Floresa in Lomboka.
*****
Republika Filipini je otoška država, ki jo sestavlja kar 7.107 otokov in leži v tropskem zahodnem Tihem oceanu. Filipini so od celinske Azije oddaljeni okoli 100 kilometrov jugovzhodno. Poseljenih je manj kot polovica otokov, točneje približno 2.770. Oba največja otoka, Luzon in Mindanao, predstavljata dve tretjini ozemlja. Večina otokov je goratih z ozkimi obalnimi ravninami, s čudovitimi kotički za preživljanje dopusta.
Luzon ima obsežno, gosto poseljeno ravnino, ki leži v osrednjem delu. Ognjenik Apo na Mindanau je z 2954 metri najvišji vrh v državi in je prava atrakcija. Za Filipine so značilni potresi, izbruhi vulkanov in tajfuni. Podnebje je tropsko oceansko z visoko vlažnostjo, značilne so visoke temperature in obilica dežja. Filipinci so pretežno katoliške veroizpovedi v katero pa je vključeno še veliko starih plemenskih običajev. Večja islamska skupnost živi na otoku Mindanao.
Glavno mesto: Manila
Uradni jeziki: filipino, angleščina
Valuta: Filipinski peso (PHP)
Število prebivalcev: 103,775.002
Časovni pas: GMT + 8
Velikost države: 300 000 km²
Najvišja točka: ognjenik Apo, 2954 m nad morsko gladino
Tanja Seničar, 2. c
