Kosovelova ulica je za kakšno uro zasijala očiščena vseh odpadkov – čistili celo ravnatelji.
Ali res znamo ceniti okolje v katerem bivamo? Zakaj se nam to zdi po navadi samoumevno, četudi nam je podarjeno? Znamo kdaj odgovorno stopiti korak nazaj, pogledati od daleč in si reči, pa saj lahko tudi jaz kaj naredim za to, da bo svet lepši?
Malce preveč filozofska vprašanja za uvod v kratko poročilo o petkovi čistilni akciji Kosovelovega šolskega okoliša, ki je bila posebna iz dveh razlogov – prvič smo moči združili dijaki vseh sosednjih šol in še tisti ta zabavni del – pridružili so se nam celo vsi trije ravnatelji, ki so se zagnano spopadli z ekološko katastrofo
Akcija je traja dobre pol ure in približno 70 sodelujočih je s Kosovelove in iz okolice vseh treh šol odstranilo kopico odpadkov (kaj vse odvržemo ljudje …) in rezultat je bil izjemen. Kako dolgo je trajalo to čisto stanje? Do prvega glavnega odmora, po katerem je bila situacija tako rekoč enaka kot poprej. Enostavno neverjetno je bilo opazovati množice dijakov, ki brez pomisleka odvržejo ogorek na cesto ali v travo, Pečakovo vrečko v krošnjo drevesa, list papirja nekaj metrov stran od zabojnika, olupek od banane na ulico … Ne vsi, da ne bo pomote, ampak tisti »ta vestni« so res v manjšini. Če vas zanima statistika – okrog vseh treh šol je 21 mestnih košev za mešane odpadke in 5 ekoloških otokov. Ne glede na to, kje se nahajaš je prvi koš oddaljen zgolj nekaj metrov.
Ljudje smo res čudne živali – petkovo dopoldne, je nedvomno dokaz za to. Pa res ni težko – in vedno znova to dokazujemo … V petek vsi trije razredi, nekaj učiteljev in ravnatelji, pa v prejšnjem tednu dijaki GCC, ki smo zbrali dve toni papirja in posledično prispevali 140 evrov v sklad za dobrodelni koncert, pa gccjevke in gccjevci, ki smo se odrekli dvem kavam in s prispevkom 3 evre ali več zbrali več kot 4.000 evrov za šestčlansko družino iz okolice Svetine, ki ji življenje resnično ne prizanaša.
Tako da, tovarišice in tovariši – stopimo korak nazaj, poglejmo kaj lahko naredimo in začnimo. Dokažimo, da nam je mar in da tista listina Ekošole ni zgolj okras, ampak da smo tudi mladi odgovorni. Prihodnjič ko stojite na cesti in se ukvarjate z dilemo kam z vrečko, ko iz nje izgine sirov polžek, se ozrite naokrog, detektirajte najbližji koš za odpadke in vrečko vrzite vanj. Proces je precej enostaven, počutje po opravljenem delu pa naravnost neverjetno :).
