eAsistent ni tako črno-bel

Pred kratkim nam je pisal novinar revije Mladina, ki pripravlja članek o eAsistentu. Njegovo pozornost je pritegnil eden izmed naših člankov, na kar smo seveda zelo ponosni. Zanimalo ga je naše nadaljnje mnenje o eAsistentu, zato smo enega izmed četrtošolcev prosili, da napiše kritiko. To je bil Jure Macuh iz 4. b razreda, njegovo razmišljanje lahko preberete spodaj. Naslednji petek pa ne pozabite kupiti Mladine, v kateri se bo pisalo o eAsistentu. Objavljene naj bi bile tudi fotografije uporniških letakov, ki so se pred slabim letom pojavili na stenah GCC.

Prvič sem se z eAsistentom srečal v tretjem letniku. Na prvo žogo se mi, tako kot najbrž vsem ostali, vse skupaj ni zdelo nič posebnega – smo le otroci IT generacije in najbrž je mnenje večine še vedno enako. Ampak posledice, ki pridejo s tem »boljšim« sistemom beleženja posredno, pa le zahtevajo malo globlji razmislek. Moja ugotovitev je, da ta priročnost dolgoročno le ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled.

Menim, da je največji problem eAsistenta razblinjanje stika med učiteljem, starši in otrokom. Četudi sodobni tempo življenja, kateremu je podrejena večina starštev, narekuje instant rešitve, ki prihranijo čas, je vendarle eAsisten dostopen le tistim, ki zmorejo odšteti 25 evrov letno. V »starih« časih so se morali udeležiti govorilnih ur, ki lahko imajo nekaj čakalne dobe in se jih ne da opraviti iz udobja domačega naslanjača. A vendarle so starši, ki so sicer prišli z osnovnim namenom pokukati v redovalnico svojega otroka in preveriti, če gre v šoli res vse tako gladko kot slišijo doma, vedno dobili tudi nekaj informacij iz »prve roke«. Tako od razrednika kot od učiteljev, ki poučujejo otroka. Ta stik je ključen za reševanje težav, ki se pojavljajo v času odraščanja, pa naj bodo to učne ali osebnostne, saj pedagogi lažje najdejo izvor težav in posledično tudi rešitev za njih. Pedagog lahko opazi stisko, ki bi jo starš pri svojemu otroku morda spregledal. Vse to lahko v eAsistentu sicer vidimo v obliki opomb, ki pa najbrž ne morejo zaobjeti osebnega stika in komunikacije »v živo«.

Druga posledica je preusmerjen tok razvoja osebnosti dijaka in njegovega odnosa s starši, kjer je komunikacija bistvena. Včasih je bilo priznavanje napak in spordsljajev nekaj, česar nas je naučilo življenje. Če si staršem slabo oceno zamolčal in so jo izvedeli v šoli, je sledil tok posledic, ki nekako sodi k odraščanju. Pri eAsistentu starš po navadi izve oceno prej kot otrok, kateremu je tako odvzeta možnost priznanja ali zamolčanja, da o učenju odgovornosti in poudarjanju zaupanja kot vrednote ne govorimo. Verjemite mi, govorim iz lastnih izkušenj, saj sem tudi sam staršem kdaj zamolčal ocene in te so se na koncu nakopičile v veliko katastrofo, ki me je naučila, da se je bolje soočiti s težavami, kot pa jih pomesti pod preprogo. Prelagati odgovornost za navedeno na eAsistenta je sicer lagodno, a popolnoma nevzgojno. Hkrati pa je uporaba polnega paketa eAsistenta problematična zato, ker dijaku sporoča, da mu ne zaupajo niti tisti, ki so mu najbližje. Najbrž se boste strinjali, da je priznavanje napak, zaupanje staršem in pridobivanje starševskega zaupanja ključen del odraščanja, za katerega nihče ne bi smel biti prikrajšan.

Takšna je torej naša prihodnost. Jo sprejmemo kar tako ali bomo do nje kritični? Zase vem, da si ne želim biti le ime v računalniškem sistemu, ki beleži številke od ena do pet. Zato ne smemo spregledati vpliva eAsistenta in njemu podobnih sistemov, ker vse skupaj ni tako črno-belo, kot se zdi na prvi pogled.