Ob dvajsetletnici delovanja profesorice Barbare Arlič Kerstein smo se novinarji Sledka odločili za kratek intervju, da bi izvedeli skrivnosti njenega dolgoletnega vodenja zbora in dobili kratek vpogled v njeno glasbeno kariero.
SLEDKO: Kdaj ste se prvič srečali z glasbo in kako se je nadaljevala vaša glasbena pot?
PROF. ARLIČ KERSTEIN: Z glasbo sem se prvič srečala že kot otrok, še posebej v obliki prepevanja in igranja na razne inštrumente, kasneje pa se je pojavila želja po igranju klavirja. Končala sem nižjo glasbeno šolo, v srednji šoli pa sem poleg klavirja obiskovala še teorijo. Po opravljenih sprejemnih izpitih za študij glasbe sem kaj kmalu začela tudi poučevati.
S: Ali vas je za glasbo kdo navdušil?
P: Ne, to je bilo čisto spontano. Starši me nikoli niso priganjali k vadbi, saj sem to počela sama in z veseljem.
S: Zbor je pod vašim vodstvom veliko dosegel, tako na domačih kot na tujih tleh. Kakšna je bila motivacija oz. kako vam je to uspelo?
P: Ko sem začela voditi zbor, sem se odločila, da začnem kar s tekmovalnimi skladbami. Nastopili smo na Mladinskem pevskem festivalu v Celju in dobili bronasto priznanje, kar je bil za tedanje kriterije zelo dober uspeh. Na turnejah spoznavaš druge zborovodje in drugačne načine dela, sklepaš prijateljstva, pridobivaš nove izkušnje in ob tem lahko dosegaš razne uspehe. Pomemben faktor je zagotovo tudi motivacija pevk in njihova pripravljenost. Za nami je kar nekaj delovnih sobot, pred tekmovanji pa smo imele vaje skoraj vsak dan. Ves trud se na koncu poplača, saj punce na odru dajo vse od sebe in se res izkažejo. To pa ne bi bilo mogoče brez podpore ravnateljev in učiteljskega zbora.
S: Zakaj ste postali zborovodja?
P: No, bom povedala tako. Jaz sem že v osnovni šoli pela v zboru, v srednji šoli pa ga ni bilo. Kasneje, na fakulteti, pa smo ustanovili dekliško zasedbo. Potem pa me je nekega dne poklical bivši ravnatelj, profesor Majerle in rekel, da rabijo na šoli zborovodjo. Nisem veliko razmišljala in si rekla: zakaj pa ne. Ko sem stopila pred zbor, sem ugotovila, da je potrebno za vodenje zbora veliko dela, saj se učimo z izk
ušnjami, tako sem se tudi jaz razvijala in učila ob delu z zborom. Veliko sem hodila na izobraževanja, sodelovala s tujimi zborovodji in vabila skladatelje, da so nas usmerjali pri interpretaciji skladb.
S: Ali imate za profesorja Preložnika kakšen nasvet, kako zdržati 20 let?
P: Jaz mu svetujem veliko samomotivacije, veliko veselja, vztrajnosti, še posebej pa potrpežljivosti. Dijakinjam je treba tudi kdaj popustiti, saj je šola vendarle na prvem mestu. Ampak tako, kot si je začrtal prof. Preložnik, bo zdržal veliko več kot 20 let (smeh).
S: Kakšna zanimiva prigoda iz turnej?
P: Teh prigod je bilo na kupe. Pridem v sobo in punce spijo, pa jih vprašam, zakaj še vse spijo, avtobus že čaka. Pa punce rečejo: “Joj, gospa profesor, mi smo ob treh zjutraj šle na Eifflov stolp.” Me je skoraj kap. Brez moje vednosti! Ampak vse to se je dogajalo vedno po tekmovanju, pred tem ni bilo »trte mrte«. In so se punce tega kar pridno držale. Zgodilo se je, da se je kdo izgubil na podzemni in smo ga morali iskati. Tudi na tekmovanju pozabljena obleka, pa čevlji, potni listi in osebne izkaznice so bile stalnice. Vedno se kaj zgodi, a se navadiš in se na koncu samo smejiš tem prigodam. Vedno pa šteje dobra volja in veselje, tudi, ko so punce pripravile kakšno presenečenje po tekmovanju.
Profesor Arlič Kersteinovi se lepo zahvaljujemo za odgovore in ji želimo še mnogo let glasbe in petja. 🙂
