Prvo soboto v septembru smo se dijaki več slovenskih srednjih šol nekaj pred tretjo uro popoldne zbrali na ljubljanskem postajališču Dolgi most. Ob avtobusu smo se drenjali mladi s kovčki, inštrumenti in škatlami, polnimi slovenskih dobrot. Bili smo si popolni tujci, iz vseh delov naše sončne dežele, a vsi polni pričakovanj, da bi doživeli čim več dogodivščin.
Pot nas je z avtobusom vodila preko Avstrije in Nemčije do Danske. Po nekaj več kot dvajsetih urah utrujajoče vožnje nas je v deželi, kamor smo bili namenjeni, pričakalo njihovo tipično vreme – oblaki, dež in sonce, izmenjavajoči se vsakih deset minut v mešanem vrstnem redu. Na otoku Rømø naj bi ravno tisti dan potekal festival spuščanja zmajev, ki ga vsako leto obišče več deset tisoč ljudi. Na žalost je bila tokratna udeležba omejena na zgolj par entuziastov, ki so kljub slabemu vremenu vztrajali na širni peščeni plaži. Pot nas je popoldne vodila proti najstarejšemu danskemu mestu z imenom Ribe, kjer smo bili zelo navdušeni nad vikinškim muzejem in nočnim ogledom mesta, ki ga je vodil nočni čuvaj. Mnogo stvari si Danci pripisujejo, kot da so zgolj njihova unikatna pogruntavščina (kot npr. nočni čuvaj, ki ga lahko srečamo tudi v filmu o Kekcu). Prav iz vsake malenkosti znajo narediti zgodbo in jo povedati turistom. Kljub izmučenosti nas je v hostlu, ki je bil na presenetljivo visokem nivoju (podobno kot slovenski hotel s tremi zvezdicami), čakala še vaja za slovenski večer, ki smo ga pripravljali za dve danski gimnaziji.
Naslednji dan nas je čakala pot na sever Danske, natančneje na »otok« Morso v mesto Nykobing. Morso je otok, ki ga obliva neke vrste fjord, na njem pa so močno vidne posledice ledenih dob in ledeniških moren, ki so tu oblikovale posebno vrsto prsti, iz katere izdelujejo pesek za mačja stranišča. Na poti smo se ustavili še v univerzitetnem mestu Esbjerg, kjer stoji kip štirih mož, posvečen vsem danskim mornarjem. Prav tako pa nismo mogli mimo Legolanda, ki je nenazadnje ena glavnih znamenitosti Danske. V mestu Nykobing nas je sprejel ravnatelj tamkajšnje gimnazije in nas razdelil med gostitelje.
Sam sem s še dvema Slovencema živel pri vrstniku v idilični hiši, prekriti s slamo, iz katere se je pogled razprostiral na polja in morje, kar nas je vse zelo impresioniralo.
Naslednje jutro smo imeli pouk glasbe, kjer smo se učili nek danski kanon, in biologije, pomešane z geografijo, kjer smo spoznavali vse značilnosti otoka, ki smo si jih v popoldanskih urah tudi ogledali na ekskurziji. Zvečer smo za gostitelje pripravili slovenski večer, na katerega smo se že tako dolgo pripravljali. V ogromni dvorani, ki jo ima šola, smo predstavili značilnosti dežele na sončni strani Alp in zapeli ter zaigrali nekaj pesmi. Na koncu smo danske prijatelje ob ritmih Golice odpeljali v avlo, kjer smo jih pogostili s tradicionalnimi slovenskimi jedmi in pijačami. Danci so bili zelo navdušeni tako nad hrano kot tudi nad glasbo, na katero smo plesali. Zabava se je po uradni pogostitvi preselila v njihov dijaški dom, kjer smo navezovali nove stike tako Slovenci med sabo kot tudi z Danci. Eden izmed njih mi je povedal, da so se pred kratkim opravili v našo deželo na maturantski izlet, kar je tudi za njih zelo neobičajno, saj so v ponudbi Pariza, Moskve in drugih velemest izbrali Ljubljano, in da mu je Slovenija zelo všeč. Res sem se počutil kot Slovenec zelo počaščenega in ponosnega, da lahko zastopam ta mali košček našega sveta.
Po slovesu od gostiteljev nas je pot naslednje jutro vodila v Arhus, kjer smo si ogledali tamkajšnjo galerijo. Poleg devetih nadstropij pretežno sodobne umetnosti je njihova največja znamenitost tako imenovana »Mavrična panorama«. Ogromen steklen krog, v katerem se prelivajo mavrične barve, na strehi galerije. Po uricah, namenjenih umetnosti, nas je čakal zelo naporen vzpon na najvišjo »goro« Danske.
Na 173 metrih nadmorske višine ponosno stoji razgledni stolp, na katerem smo seveda naredili »selfi« in ovekovečili »težak« vzpon. Za nekaj ur smo se nato ustavili tudi v Odeseju, rojstnem kraju Hansa Cristiana Andersena, kjer smo si ogledali njegov muzej. V večernih urah pa smo prispeli v København in se namestili v mladinskem hostlu.
Po zajtrku smo se zapeljali do kraja Roskilde, kjer nas je sprejel profesor tamkajšnje gimnazije in nas popeljal čez vikinški muzej ter katedralo, v kateri so pokopani danski kralji in kraljice z družinami, ter nam predstavil zgodovino mesta. Popoldne smo preživeli ob prijetni družbi Hamletovega Horacija, ki nas je popeljal po gradu Kronborg, kjer naj bi se dogajala Shakespearova tragedija o danskem princu.
To je bilo res neverjetno doživetje, saj nam je vsak del drame oživel pred očmi. Od nočne straže do poslednje bitke, v kateri so bili pomorjeni vsi, razen Horacija. Prav tako smo se ustavili še pri razidenci danskega prestolonaslednika in mu zapeli dansko himno Der er et yndigt land (Ta ljubka dežela). Utrujeni od ogledov smo se proti večeru posedli na trate okoli gradu Frederiksborg in imeli piknik z idiličnim pogledom na sončni zahod.
Petkovo jutro smo začeli pri Morski deklici, ki so jo kot vse znamenitosti na svetu množično oblegali azijski turisti. Ogledali smo si tudi grad Rosenborg, ki služi kot kraljeva zakladnica, saj hranijo veliko bleščečih kron danskih vladarjev. Ulovili smo tudi menjavo straže na glavnem trgu in nato odšli na sprejem k slovenskemu veleposlaniku. Že prihod na njegovo dvorišče smo obarvali s slovensko pesmijo in s tem pritegnili pozornost tudi drugih pisarn v bližini. Popoldne smo se sprehodili po Københavnu in si ogledali vse pomembne znamenitosti mesta, od okroglega stolpa, mestne hiše, ulice Nyhavn, dan pa smo zaključili v zabaviščnem parku Tivoli, ki je središče vsega večernega dogajanja v danski prestolnici. V adrenalinskih vožnjah in vrvežu v parku smo uživali skoraj do polnoči, ko smo se vrnili v hostel.
Soboto, naš zadnji dan, smo začeli z obiskom danskega parlamenta in nato nadaljevali s samostojnim raziskovanjem Københavna. Mesto je res prečudovito in skriva v svojih ulicah polno zanimivih zgodb, ki kar čakajo, da jih nekdo odkrije. Proti večeru smo se odpravili s trajektom proti Nemčiji in nazaj domov. Po dobrem tednu smo iz popolnih neznancev postali dobri prijatelji, tako dijaki med sabo kot tudi s svojimi mentorji, ki so poskrbeli, da smo spoznali Dansko in se ob tem še zabavali.
Danska je res čudovita dežela, ki jo je, kljub izjemnim cenam (za sladoledno kepico sem odštel kar 4,5 evra in za pol litra vode nekaj čez 3 evre), vredno obiskati. Prostrane plaže, morski zrak, kolesa (s katerimi se vozijo v službo tudi najpomembnejši politiki), kocke Lego, pravljice, ki kar puhtijo iz dežele, kulturna in zgodovinska dediščina, arhitektura (večina hiš je grajenih le pritlično in iz samih opek) in prijazni ljudje so res zadosten razlog, da bi se znova kdaj vrnil tja. Zato vam polagam na srce, če boste kdaj imeli možnost obiskati to deželo, jo brez odlašanja dajte, saj vam ob vseh videnih lepotah ne bo žal.
Izlet na Dansko je bil neverjetno doživetje, ki mi bo za vedno ostalo v spominu, zato sem iskreno hvaležen, da sem se ga kot predstavnik GCC uspel udeležiti.
Anže Primožič
