Letos je v okviru sodelovanja GCC z Društvom slovensko-danskega prijateljstva potoval naš maturant, izjemen glasbenik in eden najglasnejših Centrašev Matic Dokler, ki je za Sledka pripravil kratko poročilo o zanimivem potovanju.
Petek, 4. septembra ali drugače povedano, podaljšek poletnih počitnic do 13. septembra, se je pričel na parkirišču v Ljubljani, od koder smo se mladi gimnazijci iz cele Slovenije z avtobusom odpravili na Dansko. Nesrečniki, ljudje brez sedeža ob oknu in možnosti naslona roke za nadaljnjih 24 ur vožnje. Sledili so seveda polomljeni vratovi in boleča hrbtenica od spanja na avtobusu, saj potovalna torba ter sedeži nikoli ne zagotovijo udobja. Užitek je najti skupne interese med sovrstniki in tudi tukaj za to nismo bili prikrajšani. Kmalu po nezavidljivem spancu so se na avtobusu začele priprave na dva slovenska večera, ki smo ju imeli namen pripraviti ter izpeljati za naše danske sovrstnike.
Tako kot naša pot navzgor proti severu, so šle vrtoglavo navzgor tudi cene. Prvi vtisi o Danski: dežela vetra, “ravna ko fosn”, ravno površje pretrgajo ogromne vetrne elektrarne, Londonsko vreme.
Prva glavna postojanka: študentski dom v Ajskøvu.
Z vajami nismo oklevali zato smo si takoj po prihodu razdelili teme o Sloveniji, ki jih bomo predstavili.
Seveda nam ni ušla danska hrana, ki smo jo zmlatili zaradi dolge, utrujajoče poti, prav tako pa smo ob pogledu na posteljo zajokali kot otrok, ki dobi novo igračo.
Začnejo se izleti po danski: najstarejše dansko mesto, staro okoli 1300 let, skulpture štirih mož ob peščeni obali ter seveda legendarni Legoland. Odpravili smo se proti Nykøbingu, kjer so nas sprejeli gostitelji, danski sovrstniki. Prijetna toplina danskega doma, vožnja z gliserjem ter napredovanje v kapitana, mi je podalo kar dober vpogled v zabavo ter prosti čas Dancev.
Tudi Danci nas niso pustili ravnodušnih, saj so nam pripravili danski večer, ki pa smo ga seveda počastili s kozarcem vina, in poznim odhodom v posteljo.
Danski zajtrk ter jutranja rekreacija s kolesom do šole. Učenci smo bili dodeljeni k pouku, morda malo drugačnem kot pri nas, saj traja šolska ura kar uro in pol. Hopla, presenečenje: ni zvezkov, so računalniki, dostop do interneta, računalniške igrice, vse leti sem in tja (klepetanja ni, oz. poteka preko Facebooka). Znanje mladih: okrnjeno.
Pa še ena posebnost: Danci si ne sušijo las! Kar je presenetljivo, saj tam vedno piha in lahko hitro stakneš prehlad ali kaj hujšega. In odgovor na “zakaj ne?” je “zakaj pa?”.
Slovenski večer doda vesel pridih dnevu vožnje z avtobusom po danskih obalah, še večje veselje pa seveda zabava ter pogostitev po večeru, ob zvokih “frajtonarice” ter kozarcih slovenskega vina, pršuta, peciva in kruha.
Jutro je tu in prav tako čas za grenko slovo. Od gostiteljev se poslovimo ter z avtobusom obiščemo muzej umetnosti v Arhusu, Andersenovo rojstno hišo ter s 170 metri najvišjo “goro” na Danskem. Hotel nas v poznih urah toplo sprejme, še posebej nas, uboge odvisnike od WiFija, ki je presenetljivo zelo dobro deloval.
Danska je še vedno kraljevina, vseh 37 prejšnjih kraljev in kraljic pa je pokopanih v kriptah katedrale v Roskildu. Vse na Danskem je iz opek, tistih malih, oranžnih. Vse. Tudi celotne katedrale. Lahko bi rekli, da so danski opečnate hiše kot Italiji špageti. Prav tako so navdušili v muzeju vikingov, z mogočnimi ladjami, ter prebudili otroka v meni v trgovinici s spominki, saj so me ob pogledu na vikinške čelade in lesene meče zasrbeli prsti in že sva bila s so-turistom bojevnika.
Po drugem slovenskem večeru na mednarodni srednji šoli v Helsingørju je sledilo učenje Kitajcev, Američanov in Francozov slovenske polke ob živi glasbi Slovencev, kar sicer ni bilo v programu, je bilo pa zanimivo opazovati spotikanje navdušenih plesalcev.
Naslednje jutro je sledil ogled danskega parlamenta in slovenskega veleposlaništva na Danskem. Priča smo bili tudi danski gardi in menjavi straže, kjer se nismo mogli izogniti nasmeškom ob njihovih visokih, črnih, košatih pokrivalih. Tudi zabaviščni park Tivoli nam je dal vetra, saj upravičeno velja za središče zabavnega življenja v Københavnu.
Z jutrom je prišlo novo pakiranje kovčka, pripravljanje sendvičev za dolgo pot domov in zbiranje praznih steklenic vode. Dvakratno preverjanje sobe za morebitne pozabljene stvari, basanje avtobusa s kovčki. Zaspani obrazi in simboličen “pusti me spat”, ko si potisneš slušalke v uho, skoraj do možganov. Dobra stran: dobil sem sedež pri oknu. Skoraj ni bilo razlike, še danes čutim brnenje stekla ob lobanjo, moja hrbtenica pa se je odločila za obliko trojnega S. Karavanke so mimo in nastopil je čas za klicanje naših sponzorjev. Hvala ati, za prevoz iz Ljubljane in ja, seveda sem v tem trenutku pripravljen na tvoj izčrpen intervju.
Danska je lepa dežela. Ravna, zelena, deževna, vetrovna, peščena, velika, sodobna, stara, multi-kulturna, bogata, prijazna. Doživel sem marsikaj, od protestov na glavnih ulicah prestolnice, do bosega sprehoda po peščeni obali in kopanja v ledeno mrzlem morju. Odkril sem ogromne razlike v navadah naroda, od prehranjevanja, do večernega zabavljaštva in tolerance alkohola.
Slišal sem razlike v barvi glasbe danskega ter slovenskega naroda, videl način izražanja slovenskega in danskega gradbenika, začutil sem lahkotnost dostopa do našega ter njihovega naroda. Ampak kar je najboljše: “meu sm se fajn”!
Pa še to: na nakup avtomobila imajo 200% davek 🙂
Matic Dokler, 4.č
