Ste se kdaj vprašali, kaj bi počeli sami s sabo? Vam je bilo kdaj že tako »bedno«, da niste niti vedeli, za kaj za vraga ste na svetu?
Biti izločen iz družbe, biti tisti čudak, čudakinja ni enostavno. Skoraj nihče se ne zaveda, da se za vsakim obrazom, vsako osebo, pa naj bo stara ali mlada, lepa ali grda, samovšečna ali egoistična, pametna ali neizobražena, skrivajo izkušnje, ki so jo izoblikovale, da je postala takšna kot je.
V današnjem svetu smo postali tako obsedeni sami s sabo, da smo pozabili na soljudi. Večini posameznikov je danes pomemben le njihov izgled, socialni status, kariera in družbeni položaj. Vrednote kot so skrb za soljudi, prijaznost, prostovoljstvo, skromnost in znanje pa so že skoraj pozabljene. Ni veliko ljudi, ki si že na vse zgodaj zjutraj nadenejo nasmeh na obraz in se odločijo, da bodo ta dan storili nekaj dobrega za nekoga drugega in s tem tudi sebi polepšali dan. Ni potrebno, da je to dejanje veliko, včasih pomaga že en sam preprost nasmeh, za katerega se skoraj ne zavedamo več kakšen pomen ima. Ne znamo več ceniti malenkosti.
Živimo le še za jutri, ni važno, ali bo ta slabši ali boljši. Ni nam mar. In če se zavedate pomena slednjega, potem veste, da je to naravnost grozljivo. Vsi hočemo vse več in več in smo s tem, ko ta več dobimo, čedalje bolj nesrečni. Vrtimo se v začaranem krogu, iz katerega ne znamo izstopiti.
V zadnjem letu sem opazila toliko groznih stvari, ob katerih se mi je družba začela gabiti. Z ljudmi je nekaj zelo narobe. Enostavno ne morem verjeti, da obstajajo takšni ljudje, ki sočloveku v stiski nočejo pomagati. Sprašujem se, kaj se takšnim ljudem plete po glavi in kaj je razlog, da so postali takšni.
Najbolj pa me zanima: kam vse to pelje? In odgovora me je, priznam, zelo strah.
Ravno danes sem prebrala resnično zgodbo, ki me je pretresla do solz. Mati samohranilka je imela tri majhne hčerke, najmlajša je bila stara 6 let. Ker je bila mati zdravnica, je punčke pazila varuška iz soseske. Vsak večer so imele navado, da napišejo molitev in dodajo eno prošnjo. Najmlajša hči je prosila Boga nekaj, kar je vse pretreslo. V prošnji je namreč zapisala, da je Bog njeni mamici in obema sestrama dal lepoto nanjo pa je pozabil. Prosila ga je, da to popravi in tudi njo naredi lepo, da bo spadala k njim…
To je napisal šestleten otrok! Otrok, ki o takšnih stvareh ne bi smel niti razmišljati.
Zaboli me pri srcu, ko pogledam najstnicam oziroma ženskam v oči in vidim, kako iz njih kriči žalost. Nezadovoljstvo s samim sabo. Nizka samopodoba. Zaničevanje. Nespoštovanje. Skratka, žalost. Ne sprejmejo se takšne kot so. Ne ljubijo svojih teles. Mislijo, da niso vredne. Zato skrivajo svojo žalost za lažnimi nasmehi, globoko v sebi pa trpijo in ne vedo, kako naprej. Primerjajo se z drugimi in ne vidijo kako lepe so natanko takšne, kot so. Ne vidijo, da so unikatne in nenadomestljive. Ne vidijo, da nekomu pomenijo vse in še več…
Krivim sistem. Krivim denar. Krivim institucije. Krivim družbo. Krivim ljudi. Krivim vse nas.
Zapomnite si, da tudi besede bolijo. In premislite preden izrečete kaj žaljivega, saj nikoli ne veste, kaj ta oseba preživlja.
Če zaključim z lepo a izredno globoko mislijo: Vsi smo ljudje, a malokdo je človek …
