Bela snežinka dijakov umetniške gimnazije

Že enajst let dijaki umetniške gimnazije tik pred začetkom novoletnih počitnic organiziramo Belo snežinko, ki nam jo zavidajo dijaki ostalih dveh programov in se sprašujejo, kako naša Bela snežinka sploh izgleda. Gre za naš tradicionalni zaključek leta in dan, ko se umetniki (vsaj mentalno, če že ne fizično) odpravimo na počitnice. To ni spektakel, a za nas je ta prireditev res nekaj posebnega. Vzamemo si čas za pevske, plesne in igralske nastope naših sošolcev, preberemo želje, ki so namenjene profesorjem, sošolcem in seveda nam, zaključimo pa ob bogato obloženih mizah, ki se šibijo pod težo sladic in mandarin.  Bela snežinka je polna smeha, radosti, veselja in – najpomembneje – druženja! Predstavlja umetniško gimnazijo in nas povezuje. Smo najmanjši program na šoli, po en oddelek na generacijo in tudi to nas dela posebne in drugačne od ostalih. Na nek način smo ena velika družina in Bela snežinka je za nas kot ena velika družinska večerja oz. kosilo, kjer se zberemo, »nažremo« in presmejimo. Tudi letošnja, ki je bila 20. 12. v risalnici,  je bila točno takšna. Zabavna, zanimiva in #enostavnodrugačna. Smejali smo se plešočim Rudolfom 4. i, ki so letos še zadnjič razveseljevali obiskovalce Bele snežinke, a tudi njihovi nasledniki  (2. i) so se dokazali za vredne, da prevzamejo božično-umetniško nadvlado na GCC. Poleg glasbe, petja, plesa in obilice zabave so letošnje praznično praznovanje “umetnikov” zaznamovale tudi dobre želje, ki smo jih pisali v decembru. Ena od želj predstavnice UG zase je bila cenejša kava v kubi (kdo bi si mislil 😉 ), ena od želj dijaka za sošolko je bila, da preboli vse svoje bivše (2. i, kdo pa drug), najbolj vpadljiva želja za profesorje pa je bila, da bi prof. Zevnik končno opazil in odzdravil vsem dijakom, ki ga vneto pozdravljamo na hodnikih. Tudi letošnjo Belo snežinko je zaznamovala gora hrane – tona mandarin in sladkarij, ki smo jih kupili iz samoprispevka sicer obubožanih umetnikov z GCC. 

Ob tej priložnosti bi se umetniki radi še enkrat zahvali prof. Darji Poglajen, ki kot vodja umetniške gimnazije vsako leto bdi nad Belo snežinko. Je kot mama, ki ti zateži, da moraš pripraviti mizo, obrisati pribor in kozarce, pa še na hitro posesati, a na koncu na mizo položi takšno obilno večerjo, da odtehta vse obvezne muke od prej 🙂 V prenesenem in dobesednem pomenu 😉 Gospa profesorica, hvala vam!

Umetniki GCC

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja