Ta članek je namenjen vsem sanjačem o veliki deželi.
Večer pred odhodom. Pakiranje še zadnjih stvari. Rahlo prestrašeni, zbegani, evforični smo tekali po hiši. Eni ravno izpod prhe, drugi že nosili kovčke. Dve zjutraj, končno se odpravimo na Dunja. Kratek let do Madrida. Vsem se je še to zdelo preveč, pa smo sedeli le dobre tri ure. A zdaj nas je čakala prava preizkušnja. Devet ur. Vseh deset se nas je posedlo. Vseh deset pripelo. Vseh deset čakalo. Priznam, da se je kljub lastni televiziji in zastonj a zanič slušalkam, vleklo v nedogled.
Po dolgotrajnih ameriških pregledih, puščenih prstnih odtisih in zaenkrat še vsemi kovčki, smo končno vstopili v obljubljeno deželo. Vstopili smo v mesto luči, blišča in vročine.
Našli smo izgubljenega sina! Po objemih, poljubčkih in solzah sreče sva se s sestro spogledala in odšla v notranjost, da se ohladiva. Tukaj sem prvič spoznal ameriško pretiravanje. Klima, ki je pihala s takšno močjo in hladom, da sploh ni bila več prijetna. In tako je bilo v čisto v vsakem nakupovalnem centru, trgovinici… Pa naj vam bo, Američani!
Prevoz nas je že čakal, zato smo se odpravili. Tokrat se moje predstave o Ameriki niso motile. Šestpasovnice, ki se križajo ena čez drugo. Prometni zastoji na vsakem metru. A ljudem se ni nikamor mudilo. Ljudje tam so drugačni, sproščeni.
So vam že kdaj pravili, da je življenje Američanov sladko? Dobesedno. Vse tam je sladko. Ali pa druga možnost, pikantno. Prišli smo v restavracijo, si vzeli solato in naročili pico. Zeljna solata s prelivom, ki je bila sladka! Ne rahlo sladka. Sladka kot bonbon! In da je Amerika dežela debelih ljudi drži kot pribito. V trgovini si poleg navadnega vozička lahko izposodite tudi ˝skuter za močnejše ˝.
Najbolj me je šokiralo dejstvo, da v milijonskem mestu, kot je Miami, ni pitne vode. Vodo smo namreč morali kupovati v plastičnih ˝kanisterjih˝ in plastenkah. In da ne boste mislili, da je voda v plastenkah tam kaj boljša. Še veliko slabša. Bila je nekako umetna, kot bi bila preveč klorirana. Prav nič dobra.
Pa da ne bom samo kritiziral. Moram reči, da je res izjemna za vse nas strastne nakupovalce. Popusti na vsakem vogalu, outleti v vsakem nakupovalnem centru… S teto sva imela video konferenco iz Tomy Hilfigherja, saj je bila osupla nad tako nizkimi cenami. Lahko rečem le eno. Si človek lahko želi še kaj več?
Seveda pa smo tudi videli ogromno! Za vse umetniške duše, raziščite o umetniški četrti imenovani Wynwood. Po vseh stavbah ogromne umetnine. Muzeji v slogu sodobne umetnosti, majhne trgovinice… Preprosto nepopisno. Eden izmed umetnikov ima celo svojo pisavo s katero piše po seveda dovoljenih površinah. Veliko ljudi bi naj že razbralo njegovo pisavo.
Še vedno trdim, da vsak, ki si Amerike želi in o njej sanja, naj poskusi. Morda vas čaka kakšno razočaranje ali dve, vendar je vredno poskusiti, saj nudi ogromno možnosti za mlade. Tam se skriva ogromno denarja in ljudje ga ne zadržujejo zase. 😉
Marsikaj bi še lahko napisal o našem potovanju, a mi zmanjkuje časa in papirja, vam pa verjetno potrpljenja. Če pa vas zanima še kaj več, me lahko kontaktirate, saj bom vesel vsakega vprašanja, nasveta, prijatelja. (drev.nejc@gmail.com )
Nejc Drev
Popotniški dnevnik: Ali je Amerika res Amerika?
