V duhu volitev in vsega aktualnega političnega dogajanja se zadnje čase sprašujem, koga v resnici ponižujemo.
Ni skrivnost, da smo mladi čedalje manj navdušeni nad dejstvom, da živimo v Sloveniji. Večina nas sanja o življenju nekje daleč stran, kjer bomo govorili kak drug jezik, po možnosti angleščino. To me predvsem žalosti. Situacija v Sloveniji me sicer ne navdušuje najbolj, vendar se zavedam svojih korenin. Ko takole opazujem mlade, se mi dozdeva, da slovenstvo počasi umira in z njim tudi Slovenija.
Naši družbi, po mojih opažanjih, ne gre najbolje. Nekoč sem prebrala nek članek o fantu, ki je bil posiljen. Večina ljudi je ta članek komentirala približno takole: ‘saj je fant, v tem bi moral ja uživati’, ‘zakaj se pritožuje, srečen naj bo, da si ga kdo želi’. Živa groza.
Nedolgo za tem se zasledila novico o duhovniku, ki je rekel, da je nasilno ubijanje živali upravičeno s tem, da tako ali tako nimajo duše. Mar je tako upravičeno tudi nasilje nad starejšimi in profesorji, se včasih sprašujem. Zdi se mi, da dijaki mislijo, da so profesorji v procesu odraščanja izgubili dušo. Raven spoštovanja se niža iz generacije v generacijo in ko sošolka reče, da sovraži vse profesorje, jo vprašam: ZAKAJ? Njen odgovor je: ‘Ne vem, zato’.
Koga torej v resnici ponižujemo?
Profesorja, ki zahteva mir v učilnici, da na nas prenese neko znanje? Psa, katerega smrt je upravičena zaradi njegovega pomanjkanja duše? Fanta, ki ga je nekdo okrutno zlorabil? Slovenijo, našo mati, našo domovino?
Zdi se mi, da čedalje bolj ponižujemo sebe. Dijake, ki zmerjajo profesorje brez razloga. Duhovnike, ki upravičujejo nasilne smrti domačih živali. Prepametne avtorje komentarjev glede posilstva. Nezavedno mladino, ki bi svojo domovino prodala za stanovanje v Londonu. Mene, tebe, njo. Nas, vas, njih. Ponižujemo sami sebe s tem, ko ne iščemo krivde v nas samih. Ko kričimo o nepravičnosti, medtem ko smo nepravični mi.
Nehajte kričati, začnite se pogovarjati in se rešite iz tega obupa.
