Ameriška komedija Študent naj bo (Accepted), ki vsebuje veliko najstniškega humorja, nas z dobro rock glasbo popelje v svet dijaka, ki ima eno samo težavo – kaj početi v življenju po koncu srednje šole.
Justin Long kot Bartleby Gaines (ali preprosto B) ima težave pri izbiri fakultete. Rad bi namreč dosegel, da bi bili njegovi nazadnjaški starši vsaj enkrat v življenju ponosni nanj. Zaradi eseja z naslovom Nimam pojma (I don’t have a clue) ga zavrnejo prav vse fakultete in tako se pojavi težava, ki je izhodišče filma – kaj narediti?
Na njegovo srečo se v podobni situaciji znajdeta tudi Rory (Maria Thayer) in Daryl (Columbus Short). Rory, zabavna in inteligentna prijateljica, bolj za šalo kot zares predlaga, da bi staro psihiatrično bolnišnico spremenili v fakulteto, kar bi rešilo njihove težave.
Z malo računalniške pomoči Bartlebyjev prijatelj Sherman (Jonah Hill) ustvari uradno spletno stran z motom fakultete: Samo s klikom do vpisa (Acceptance is only a click away). Tako se začne prenova stare zgradbe bolnišnice in z njo nastane nova šola z nazivom South Harmon Institute of Technology ali na kratko SHIT. Do trenutka, ko začnejo iskati dekana, vse poteka tako, kot mora. Dekan bi moral Ba
rtlebyjevim staršem razjasniti potek in pomen študija ter pripovedovati o domnevno dobro plačani službi, ki jo bodo študentje po študiju na SHIT dobili. Na Bartlebyjevo nesrečo pa je edini primerni kandidat, ki bi opravljal to vlogo, nekdanji dekan in Shermanov stric (Lewis Black), ki se je v svojih letih poučevanja spametoval in zaključil poučevanje mladih s precej zanimivim slovesom.
Dekan Lewis nam v filmu postreže z edinstvenim humorjem, ki zabava skozi različne prizore celotnega filma in bi se z njim lahko poistovetil tudi marsikateri profesor. Menimo, da bi bile ob uporabi metod, ki se prikazujejo v filmu, naše šolske ure zabavne in izobraževalne na malce bolj nekonvencionalen način.
Težave se začnejo na brezskrben dan, ko Bartleby in Daryl dejansko ne počneta ničesar. Naenkrat nekdo potrka na vrata, in ko jih odpreta, se zavesta, da je moto fakultete SHIT očitno obrodil sadove, saj ju pred vhodom pričaka več sto tako imenovanih drop-outov (študentov, ki niso bili sprejeti na nobeno fakulteto). 
Bartleby se odloči, da bo fakulteta odprta za vse. Odide na resnično fakulteto v okolici, da bi spoznal, kako deluje tovrstna institucija, in se odloči, da bo stvari zastavil popolnoma po svoje. Tako na SHIT ustvarijo predmete, kot so Sprehajanje in razmišljanje o stvareh (Taking a Walk and Thinking about Stuff), Mednarodni odnosi: Flirtanje v tujini (Foreign Affairs: Hooking Up Overseas), Rock Our Faces Off 222, Izdelovanje skulptur in Kulinarika.
Fakulteta želi zdaj, ko že skoraj deluje kot legitimna šola, imeti novo, velikansko dvorišče in dovoz, na katerem leži tudi novo nastali South Harmon Institute of Technology. Laž o SHIT-u pa se začne s tem počasi odkrivati, kar privede do vrha zgodbe, ko študente na domnevni fakulteti obiščejo starši. SHIT mora zapreti svoja vrata. Za to situacijo je kriv ravnatelj Harmon Collegea, ki sta mu bila Bartleby in njegova odprta šola ves čas trn v peti.
Zaradi iznajdljivosti Shermana nam film na koncu ponuja še zadnje upanje, in sicer ko se glavni junak s svojo domnevno fakulteto prijavi na uradno zaslišanje na sodišču, kjer se borijo za njeno ohranitev. Po Bartlebyjevem prepričljivem govoru se svet odloči, da šoli ponudi enoletno preizkušnjo, s katero lahko dokažejo svoje sposobnosti upravljanja takšne izobraževalne ustanove in tako potrdijo, da SHIT ni le najstniška potegavščina.
Nasvet: ne izklopite svojega predvajalnika, ko se na prvi pogled zdi, da je že vsega konec. Sledi namreč eksploziven in presenetljiv konec. 😉
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=MZkurgJOP4c[/youtube]
