Slovenci smo narod, ki se je moral skozi zgodovino vseskozi odseljevati iz primarnega ozemlja ter biti podrejen močnejši, višji sili oz. narodu. Čeprav smo lastno državo dobili šele leta 1991, so se do takrat na našem ozemlju menjavale različne države in vladarji. V tem času naše pravice niso bile cenjene, s tem pa je bila naša narodna identiteta ogrožena.
Izpostaviti je potrebno dve teoriji o izvoru Slovencev. Prva govori da smo Slovenci potomci priseljenih Slovanov. Druga, avtohtona teorija pa, da smo Slovenci potomci prebivalcev, ki kontinuirano naseljujejo naš prostor že 4000 let (torej smo potomci avtohtonega prebivalstva tega prostora).
Vendar kdaj rečemo, da je neko prebivalstvo avtohtono?
Kadar prebivalstvo živi na nekem ozemlju že stoletja. Poleg Slovencev, ki so v Sloveniji vseskozi predstavljali veliko večino prebivalstva, živi v Sloveniji na sklenjenem ozemlju tudi večje število avtohtonega madžarskega in italijanskega prebivalstva. Madžari živijo v Prekmurju ob madžarski meji, Italijani pa na obalnem pasu na Primorskem. Oba naroda sta si zaradi svoje avtohtonosti prisvojila veliko pravic, predvsem na jezikovnem in šolskem področju.
Z resolucijo 49/214 je 23. decembra 1994 Generalna skupščina 9. avgust razglasila za mednarodni dan avtohtonega prebivalstva. Na ta dan se je leta 1982 prvič srečala delovna skupina za avtohtono prebivalstvo. Prvič so ta dan praznovali leta 1995. S praznovanjem mednarodnega dne avtohtonega prebivalstva je mednarodni skupnosti dana možnost, da obnovi načela spoštovanja človekovih pravic in da poskuša najti rešitve za odpravo težav avtohtonega prebivalstva.
Po podatkih Združenih narodov imajo avtohtoni prebivalci skoraj trikrat večjo verjetnost, da živijo v skrajni revščini v primerjavi z njihovimi tujerodnimi sorodniki. Hkrati pa večina avtohtonega prebivalstva nima potrebne izobrazbe, ki bi jih lahko rešila pred slabimi življenjskimi razmerami.
Vsem so dobro poznani ameriški staroselci Indijanci, avstralski Aborigini in japonsko ljudstvo Ainu. Ti se na svojem prvotnem ozemlju nahajajo le še v manjšini, vendar med sabo tvorijo trde vezi, ki jim omogočajo dolg obstanek v zgodovini človeštva.
V času globalizacije in množičnega naseljevanja je njihov obstoj še bolj ogrožen. Živijo na robu človeške družbe, povsem izolirani od sodobne civilizacije ter se poslužujejo svojih tradicionalnih veščin in znanj.
V šali bi lahko rekli, da jim trenutna situacija (koronavirus), ni spremenila življenjskega sloga, saj je prostovoljna izolacija ena izmed njihovih glavnih vrlin. Mogoče, pa nam s tem želijo pokazati, da so en korak pred časom in nas opomniti, da tudi izolacija obljublja dolgo in čilo življenje.
Š.K.
