Velika noč velja za enega najpomembnejših praznikov v krščanski veri in se običajno praznuje z različnimi običaji, kot so obiskovanje cerkvenih obredov, sodelovanje pri lovu na velikonočna jajca in velikonočna pojedina z najdražjimi.
Velikonočna nedelja, ki je glavni dan praznovanja, pade na prvo nedeljo po prvi polni luni po pomladnem enakonočju, ki označuje začetek pomladi. Datum velike noči se torej lahko razlikuje od leta do leta, vendar se vedno praznuje spomladi. Velika noč je poleg verskega pomena za mnoge tudi čas praznovanja novih začetkov in prihoda pomladi.
Velika noč ima svoje korenine v starodavnih tradicijah judovskega ljudstva. Praznik je povezan z judovskim praznikom pashe, ki obeležuje osvoboditev Izraelcev iz suženjstva v starem Egiptu. Po krščanski veri je bil Jezus križan in pokopan med praznovanjem pashe, njegovo vstajenje tretji dan po njegovi smrti pa velja za izpolnitev obljube odrešenja, ki je osrednjega pomena za krščansko vero.
Izvor besede “velika noč” je nekoliko nejasen, vendar se domneva, da izhaja iz staroangleške besede “Eostre”, ki je bilo ime poganske boginje, povezane s pomladjo in plodnostjo. V zgodnjih stoletjih krščanstva je bilo praznovanje velike noči pomemben del vere, praznik pa so zaznamovali z različnimi tradicijami, vključno s postom, molitvijo in posebnimi bogoslužji v cerkvah.
Sčasoma se je praznovanje velike noči razvilo in dobilo različne oblike v različnih kulturah in regijah. V mnogih državah veliko noč zaznamujejo z izmenjavo velikonočnih jajc, ki so pogosto okrašena in skrita, da jih otroci najdejo med iskanjem velikonočnih jajc. Velikonočni zajček, priljubljen simbol praznika, je povezan tudi s tradicijo obdarovanja in sprejemanja velikonočnih jajc. Poleg teh posvetnih tradicij veliko ljudi praznuje veliko noč tudi z verskimi dejavnostmi, kot je obiskovanje cerkvenih obredov ter udeležba na paradah in procesijah.
