Žito je katera koli trava, ki se goji zaradi užitnih sestavin njenega zrna (botanična vrsta sadeža, imenovanega caryopsis), ki je sestavljeno iz endosperma, kalčka in otrobov. Pridelki žitnih zrn se gojijo v večjih količinah in zagotavljajo več energije za hrano po vsem svetu kot katera koli druga vrsta pridelkov in so zato tako imenovani “glavni pridelki”. Vključujejo pšenico, rž, oves in ječmen. Užitna žita iz drugih rastlinskih družin, kot je ajda, kvinoja in chia, imenujemo psevdožita.
V svoji nepredelani polnozrnati obliki so žita bogat vir vitaminov, mineralov, ogljikovih hidratov, maščob, olj in beljakovin . Pri obdelavi z odstranitvijo otrobov in kalčkov je preostali endosperm večinoma ogljikov hidrat. V nekaterih državah v razvoju žito v obliki riža, pšenice, prosa ali koruze predstavlja večino dnevne prehrane. V razvitih državah je poraba žit zmerna in raznolika, vendar še vedno precejšnja, predvsem v obliki rafiniranih in predelanih žit. Zaradi tega prehranskega pomena je trgovina z žiti pogosto v središču trgovine s hrano – veliko žit se prodaja kot blago .
Kmetijstvo je omogočilo podporo povečanemu prebivalstvu, kar je pripeljalo do večjih družb in sčasoma do razvoja mest. Prav tako je ustvarilo potrebo po večji organizaciji politične moči (in ustvarjanje družbene stratifikacije), saj je bilo treba sprejemati odločitve glede razdelitve dela in žetve ter pravic dostopa do vode in zemlje. Kmetijstvo je povzročilo nepremičnost, saj so se prebivalstva ustalila za daljša obdobja, kar je povzročilo kopičenje materialnih dobrin. Zgodnjeneolitske vasi kažejo dokaze o razvoju predelave žita. Levant je starodavna domovina prednikov pšenice, ječmena in graha, v kateri so bile številne od teh vasi. Obstajajo dokazi o gojenju žit v Siriji pred približno 9000 leti.
