Nikolaj iz Mire, znan tudi pod imeni Nikolaj iz Barija, Nikolaj Barijski, sveti Nikolaj ali sveti Miklavž je bil med leti 326 in 351 krščanski škof in svetnik, na območju današnje Turčije. Posebej znan je bil po svoji darežljivosti. V slovenščini se uporablja ime Nikolaj zlasti v razpravah o njem kot zgodovinski osebnosti, kot Miklavž pa ga označujemo v njegovi obdarovalni praznični vlogi.
Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju. Ime Nikolaj je povsod, posebno pa v Rusiji, zelo pogosto (pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še druge oblike: Niko, Niki, Miko, Mikec, Milček – Nikolaja, Nika in Nikica).
V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo miklavževanje – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe. Njegov godovni dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti. Kot že omenjeno je sveti Nikolaj, glede na zapise, otrokom na skrivaj delil majhna darilca, običajno denar (kovanci). Po vsem svetu dan svetega Nikolaja praznujejo s paradami, prazniki in celo festivali. Veliko otrok v različnih delih Evrope se je na ta dan zbudilo ob darilih, prav tako pa je to še en dan, ko imajo odrasli izgovor, da odprejo steklenico ali dve. Sveti Nikolaj ima ponekod po svetu tudi zlobnega dvojnika; v Avstriji, na Češkem in Madžarskem – demonski Krampus pride naokoli, da bi kaznoval neprimerne otroke z grožnjo, da jih bo ujel v košaro ali vrečo in jih odnesel v ognjeno prekletstvo …
