V minulih tednih se je na šoli odvijalo področno tekmovanje v košarki za dijake in dijakinje letnika 1998 in mlajše. Dijaki se kljub dobri igri in borbenosti žal niso uvrstili v finale področnega, so se pa zato toliko bolje odrezale naše dijakinje, ki so prišle v finale področnega prvenstva in tam zasedle dobro 4. mesto. Čestitke obema ekipama!
Sledko se je pogovoril z eno izmed članic šolske košarkarske ekipe – Lano Šantelj, 1. A razred, ki je k nam prišla iz Postojne.
Živjo Lana! Prihajaš iz Postojne in želja po košarki te je pripeljala v naše mesto – Celje ter na našo šolo. Bi nam izdala, kako je potekala tvoja odločitev?
S košarko se ukvarjam že od desetega leta in vse do zdaj sem trenirala v postojnskem ženskem klubu Neso lhke. Te ekipe zdaj ni več, saj je bilo premalo mlajših generacij, ki bi se zanimalo za košarko. Hodim po očetovih stopinjah, saj me je on najbolj motiviral za ta šport. Imam pa tudi 2 starejša brata in starejšo sestro, ki se prav tako ukvarjajo s športom.
V domačem kraju sem redno obiskovala treninge in tekme, kar se je opazilo tudi na napredku. Ta napredek so opazili tudi v ŽKK Athlete Celje. Že v 8. razredu sem z njimi odigrala nekaj tekem, tako, da smo se bolje spoznali. Že takrat sem vedela, da je to klub, v katerem se kalijo najboljše igralke, zato sem bila zelo počaščena, ko so me povabili v svojo sredino. S klubom sem sklenila petletno pogodbo, kjer delam z najboljšimi trenerji. Odločitev o šoli pa ni bila težka, saj sem že od nekdaj hotela opravljati poklic vzgojiteljice.
Kakšen pa je bil ta preskok in »odselitev« od svojega varnega zavetja – doma?
Prav gotovo ni bilo lahko, še posebej zato, ker med vikendi ne hodim domov. Vsako soboto in nedeljo pa imam tri ali štiri tekme. Skoraj celotno sobo iz Postojne sem preselila v Celje, tako, da se domače počutim v »celjski« sobi. Sicer pa živim v stanovanju s petimi dekleti – košarkaricami. Postala pa sem tudi gospodinja: perem, likam, kuham, pospravljam, čistim. Tako izkušnjo bi priporočala vsakemu petnajst letniku, da bi spoznal/a, kako se mame trudijo za nas. Z mamo se slišiva večkrat na dan, saj mi močno manjka toplina doma.
V šolski ekipi je bilo veliko poškodovanih deklet, ampak ste vseeno dosegle lepo 4. mesto v finalu področnega prvenstva. Kakšen je tvoj komentar na igro in dosežen uspeh?
Zelo sem vesela, da sem lahko igrala za GCC. Glede na to, da se z dekleti ne poznamo dovolj dobro, sem vesela četrtega mesta. Menim, da smo bile zelo borbene, a nasprotnice fizično močnejše. To se je pokazalo tudi na rezultatu. Sicer pa je pomembno sodelovati in ne zmagati, zdravje pa je vsekakor na prvem mestu. Poškodovanim puncam pa želim, da čim prej okrevajo.
Najlepša hvala in še enkrat iskrene čestitke!
