Svetovna zdravstvena organizacija je že leta 1997 debelost uvrstila med bolezni. Opredelitev debelosti za kronično bolezen pomeni ključno izhodišče za vzpostavljanje platform za ustrezno obravnavo in zdravljenje bolnikov z debelostjo, hkrati pa razumevanje debelosti kot bolezni prispeva tudi k destigmatizaciji oseb z debelostjo. Ljudje z debelostjo so namreč še vedno prepogosto obravnavani kot neodgovorni posamezniki, ki so v manj ugodnih življenjskih okoliščinah izbrali napačen življenjski slog. Vendar ni tako preprosto.
Na razvoj debelosti vpliva preplet mnogih kompleksnih dejavnikov, ki so odvisni tako od posameznika in njegove genetske predispozicije kot od družbe, v kateri živimo. Najenostavnejša razlaga bi bila, da debelost nastane zaradi kroničnega energijskega neravnovesja, vzdržuje pa se s stalno povečanim vnosom energije. Predstava, da se ljudje z debelostjo hranijo v ogromnih količinah, je napačna. Če dnevno energijsko ravnovesje porušimo le za 0,4 odstotka, torej zaužijemo le približno 10 dodatnih kalorij na dan oziroma 4 tisoč dodatnih kalorij na leto, pridobimo vsako leto pol kilograma dodatne teže. Z dodatnimi 4 velikimi picami na leto v 10 letih pridobimo 5 dodatnih kilogramov telesne mase.
V uravnavanje energijske bilance so vključene zapletene interakcije med biološkimi (vključno z genetskimi in epigenetskimi), vedenjskimi, socialnimi in okoljskimi dejavniki. Vpleteni so trije funkcionalni deli možganov. Centri za energijsko ravnovesje, sprejemajo informacije s periferije o kroničnih zalogah energije (npr. iz maščevja) in o trenutnem vnosu energije in hranil (iz želodca, trebušne slinavke, črevesje) ter uravnavajo občutek sitosti in lakote. Nagrajevalni centri nagrajujejo vedenje iskanja in vnosa hrane z ugodnimi občutki preko dopaminskih, opioidov in kanabinoidnih receptorjev. Prefrontalni korteks ima izvršilno funkcijo, ki uravnava prehranjevalno vedenje.
Na podlagi zadnjih ocen ima v posameznih državah Evropske unije prekomerno telesno težo 30–70 % odraslih, medtem ko je debelih 10–30 % odraslih. Slovenija je bila v letu 2019 z 19.9 % deležem anketiranih, ki so bili opredeljeni kot debeli, na 8. mestu med državami EU, med 27 anketiranimi državami. Delež prebivalcev, ki so bili opredeljeni kot debeli, je bil za 7 % nad evropskim povprečjem. Pred Slovenijo so se po deležu prebivalcev z debelostjo uvrstile Malta, Irska, Madžarska, Hrvaška, Latvia, Estonija in Finska. Zaskrbljujoče je v zadnjih letih ponovno narastel tudi delež mladostnikov, ki so glede na indeks telesne mase čezmerno hranjeni in debeli.
