Besedo “slanina” lahko zasledimo v različnih jezikih pred 12. stoletjem. Predvsem iz francoske besede »bako«, germanske »bakkon« in stare tevtonske besede »backe«, ki se vse posebej nanašajo na zadnji del prašiča. V 16. stoletju se je beseda “bacoun” uporabljala za označevanje katere koli vrste svinjine. In šele v 17. stoletju se je “slanina” uporabljala izključno za soljen in prekajen svinjski trebuh, ki ga poznamo danes.
Čeprav je bil praznik ustvarjen leta 1997 kot način za oddih od praznovanja tradicionalnih zimskih praznikov, uživanje svinjine sega tisočletja nazaj v leto 4900 pred našim štetjem, ko so Kitajci udomačili prašiče in konzervirali svinjske trebuhe s soljo. Menijo, da se je ta praksa prebila do Rimljanov in Grkov z osvajanji na Bližnjem vzhodu in je do leta 1500 pred našim štetjem močno vplivala na proizvodnjo in konzerviranje svinjine v Rimskem imperiju. Starorimska zgodnja oblika slanine ali »petaso« je bila prašičja pleča, pečena s suhimi figami, zapečena in postrežena z vinom. Glede na to, kako enostavno in poceni je bilo imeti prašiče, ni čudno, da je bila v srednjem veku slanina zelo pogosta med anglosaškimi kmeti. Vsaka družina in mesar sta imela svoj recept za sušenje in dimljenje slanine. Ogromna raznolikost slanine, klobas in črnega pudinga, ki jih lahko kupite v viktorijanski Angliji, je ustvarila skoraj zlato dobo svinjine.
Priljubljen stavek »prinesi domov slanino« (“bring home the bacon”) izvira iz 12. stoletja iz angleškega mesta Dunmow. Cerkev je obljubila, da bo nagradila s slanino vsakega poročenega moškega, ki je prisegel pred Bogom in občestvom, da se s svojo ženo ne bo prepiral eno leto in en dan.